S pomladjo oživljena Žička kartuzija

Glede na letošnjo zimo je bil ta spanec res kar dolg. "Pozimi je Žička kartuzija zaradi težavnega ogrevanja tako velikega kompleksa odprta le med konci tedna. V dolini sv. Janeza Krstnika, kjer leži Žička kartuzija, je namreč ponavadi zelo hladno, in ker sonce skoraj ne zaide sem, je veliko snega in praktično nedostopen svet," pove vodnica po Žički kartuziji Vida Šmid iz Turistično-informacijskega centra (TIC) Slovenske Konjice, ki v okviru Knjižnice Slovenske Konjice upravlja ta znameniti turistični kompleks, njegov lastnik pa je Občina Slovenske Konjice.

Okolje je bilo torej kot nalašč za naselitev in življenje menihov iz Velike kartuzije na Francoskem, ki so iskali prostor za odmaknjeno življenje od hrupnega sveta, študijsko delo in duhovni mir.

Bogata zgodovina in dediščina kartuzijanskega reda v žički dolini Žička kartuzija pomeni spomenik in pomnik na življenje menihov iz Velike kartuzije na Francoskem, ki so se tu naselili leta 1160 in živeli vse do konca 17. stoletja. Red kartuzijanskih menihov je v kompleksu deloval na dveh lokacijah: v zgornjem samostanu, ki se ga v ožjem smislu posplošeno danes šteje za Žičko kartuzijo, so živeli menihi, ki so cenili popolno tišino in se predajali umskemu delu, v spodnjem samostanu Špitalič pa bratje laiki, ki so opravljali ročna dela, potrebna za delovanje samostana. Današnje ime Špitalič je spodnji del samostana dobil po Hospitalu, ki je bil namenjen negi bolnikov in oskrbi gostov. Pozneje, po turških vpadih, ko se je delovanje reda omejilo na zgornji del samostana, je leta 1467 nastal tudi Gastuž, ki so ga menihi uporabljali kot prostor za prodajo vina, žita in preostalih stvari ter pogostitev in počitek popotnikov obiskovalcev, ki zaradi zaprtosti reda niso smeli v prostore kartuzije. Gastuž se zato danes šteje za najstarejšo gostilno na Slovenskem in tudi v srednji Evropi.

Kartuzijani so se ukvarjali z lekarništvom, naravnim zdravilstvom, mlinarstvom, opekarstvom, steklarstvom in drugimi rokodelskimi opravili, ki so bila potrebna za življenje skupnosti. Samostan si je postopoma pridobil sloves evropskega kulturnega in političnega središča, v 14. stoletju pa ga je krasila ena največjih knjižnic na evropskih tleh z več kot dva tisoč knjigami, manjša le od znamenite Vatikanske knjižnice.

Red žičkih kartuzijancev je vztrajal vse do leta 1782, ko ga je z dekretom leta 1782 ukinil cesar Jožef II.

Dolgo prepuščena zobu časa, v zadnjih letih obnova Za Žičko kartuzijo je potem sledilo stoletje in več, ko je bil samostanski kompleks prepuščen pozabi in neusmiljenemu toku časa, kar je vidno še danes. Vendar pa v zadnjih dveh, treh desetletjih na tem območju potekajo bolj ali manj intenzivna raziskovalna in obnovitvena dela, s čimer je Žička kartuzija znova oživela in postaja vedno bolj mikavna turistična destinacija. "Tako je bila v gospodarskem poslopju leta 2007 odprta prenovljena razstava Kopi o znamenitih žičkih rokopisih, ki so na ogled kot kopije, originali so namreč v lasti Avstrije, na drugi strani kompleksa pa smo postavili še razstavo o zgodovini Žičke kartuzije in o tem, kako se je obnavljala korak za korakom," razlaga Vida Šmid in ob tem opozori še na ogled samostanske peninske kleti, kjer zori od 60 do 70 tisoč steklenic penine domicilne kleti Zlatega griča, ki jih prihajajo njihovi delavci ročno obračat, ter na ogled zeliščne lekarne. Tudi ta velja za eno najstarejših na tem prostoru, na voljo pa so pripravki z njihovega lastnega zeliščnega vrta.

Po dostopnih podatkih je bilo v zadnjih nekaj letih v obnovo Žičke kartuzije vloženih več kot milijon evrov evropskih, državnih in občinskih sredstev, zdaj pa so večji obnovitveni posegi zaradi krize nekoliko zastali, zato poskušajo več delati pri krepitvi vsebinske ponudbe.

Prenovljen tudi Gastuž, zaživel lončarsko-slikarski atelje Osvežitev je doživel tudi Gastuž, ki je sredi januarja letos dobil novega upravljavca: to je postal domačin Benjamin Kračun, ki se je lotil temeljite obnove. Tako so prenovitvena dela opravili v kuhinji, restavraciji in kavarniških prostorih, sledi pa še ureditev terase, kot pravi Kračun, ki je v obnovo do zdaj investiral 90 tisoč evrov. V sodelovanju z znanim kulinaričnim strokovnjakom Borisom Kuharjem (avtorjem knjige Samostanska kuhinja) so oblikovali premišljeno kulinarično ponudbo in med drugim obudili tudi stare jedi na žlico.

Pred časom je svoje delovanje v Žički kartuziji začel tudi lončarsko-slikarski atelje etnologa in zgodovinarja Roka Komela iz Celja, enega redkih predstavnikov tradicionalnega lončarstva na Slovenskem. V svojem lončarskem ateljeju v Žički, kjer je mogoče najti tudi izdelke z motivi iz tega okolja, kot je jagnje s križem, pa posnetek portala v kamnu (darilo, ki ga je prejel tudi papež ob obisku Slovenije, a ne v Komelovi izdelavi), pripravlja tudi prikaze tradicionalne lončarske obrti in dela na vretenu v živo, ki pritegnejo številne obiskovalce, o čemer smo se lahko prepričali tudi sami ob našem obisku.

Vsestranski umetnik, ki se med drugih ukvarja tudi s poezijo (daljši prispevek o njem bomo v obliki reportaže objavili v nedeljo, 12. maja), je pred leti sicer že sodeloval v Žički kartuziji, saj je ustvaril del opreme v obliki lončarskih izdelkov za Gastuž, zdaj pa je zanj pripravil spominske lončarske medaljone. V njem namerava odpreti tudi stalno zbirko svojih slik.

Obisk turistov precej odvisen od vremena Kot še pove naša sogovornica iz TIC-a Slovenske Konjice, vodnica Vida Šmid, so imeli med prvomajskimi praznik kljub muhastemu vremenu lep lep obisk. Še posebej prvi dan, ko so našteli 170 obiskovalcev s plačanimi vstopnicami. Letno Žičko kartuzijo obišče od 10 do 12 tisoč ljudi, največ med konci tedna, večinoma pa prihajajo na ekskurzije organizirane skupine, društva, strokovna združenja, upokojenci, pa tudi študentje, dijaki in šolarji, zadnji večinoma med tednom.

Ogled Žičke kartuzije poteka s pomočjo avdiovodnikov, tuji turisti, ki jih je v deležu skupnega obiska okrog 30 odstotkov, jih imajo na voljo v petih jezikih, za organizirane tuje skupine pa imajo pripravljena vodenja v angleščini in nemščini.