Rok Komel, vztrajni pripadnik vedno redkejše vrste lončarjev

Mednje sodi 47-letni Rok Komel iz Celja, profesor etnologije in zgodovine, ki pa ni le eden redkih predstavnikov tradicionalnega lončarstva, temveč tudi vsestranski umetnik, ki se ukvarja še s slikarstvom in poezijo. Ob obisku Žičke kartuzije smo se z njim pogovarjali v njegovem lončarskem in slikarskem ateljeju.

Lončarstvu predan že med študijem "Med študijem etnologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani sem delal seminarsko nalogo pri enem od zadnjih klasičnih lončarjev, Franju Felicijanu iz Vojnika. Takrat sem to tematiko bolje spoznal, pozneje pa sem se lončarstvu posvetil tudi v praksi. Pri tem mi je veliko pomagal Franci Kremžar, mojster iz Komende, pri katerem sem obiskoval tudi tečaje, na podlagi tega pa sem lahko sam začel nadgrajevati svoje znanje na lončarskem vretenu. Težko si namreč predstavljam, da bi brez takšne prakse, kot samouk, lahko obvladal vreteno," pravi Rok Komel.

Tisočletja ohranjen postopek dela na lončarskem vretenu In kaj pravzaprav pomeni klasično oz. tradicionalno lončarstvo? "Postopek dela na vretenu se v bistvu skozi tisočletja ni spremenil. Pri klasičnem lončarstvu gre bolj za pripravo izdelkov, ki so namenjeni predvsem uporabni vrednosti. Čeprav so številni umetniki, ki so se v začetku 20. stoletja ali pa tudi pozneje ukvarjali z lončarstvom in keramiko, dokazali, da lahko tudi lončarstvo oziroma keramika nudita velike izrazne možnosti. Takšen trend je bil tudi v Sloveniji med obema vojnama, ki pa je pozneje zastal. V osemdesetih, devetdesetih, ko se je tudi pri nas začela razvijati moderna keramika, pa je tudi dokončno zamrlo klasično lončarstvo starih lončarskih mojstrov, ki so delali te uporabne izdelke," pojasnjuje Rok Komel.

Komel je še dodal, da je razlika med tradicionalnim lončarstvom in moderno keramiko tudi v dimenzijah: pri klasičnem lončarstvu je šlo za večje izdelke, visoke tudi od 30 do 40 centimetrov, namenjene predvsem uporabni vrednosti, medtem ko gre danes pri lončarstvu za uporabno in okrasno vrednost. Kar pomeni, da so ti izdelki navadno manjši, ker so tudi potrebe danes drugačne. Lahko gre samo za posnetek lončarske dediščine, pomanjšavo, veliko le 10 centimetrov.

In kako torej nastane lončarski izdelek? "Iz kepe gline se na lončarskem vretenu oblikuje izdelek, vazo, skledo in podobno, nato se to suši in žge v peči na 1000 stopinjah. Potem se še glazira, navadno je to rjava, zelena, modra ali pa brezbarvna glazura. Po glaziranju pa se še enkrat žge na tisoč stopinjah," je postopek izdelave, ki se torej skozi zgodovino ni kaj bistveno spreminjal, opisal Rok Komel.

Med funkcionalnostjo in umetnostjo Pri današnjih lončarjih, ki si z znanjem iz te tradicionalne obrti služijo kruh, je njihovo delo, tudi pri Roku Komelu, razpeto med funkcionalnostjo, se pravi, da dela za nekega potencialnega ali točno določenega naročnika in kupca, ter umetnostjo, ko vnesejo tudi svoje lastne zamisli, ustvarjalne vzgibe. Kako je mogoče služiti s prvim, na pogled nasprotujočim si motivom te obrti?

"Pri nekaterih serijah izdelkov gre za ponavljanje iste oblike, torej bolj za rokodelstvo, ko pa temu dajem svoj pečat, svojo izraznost, gre za neko umetniško nadgradnjo. Jaz si vse skupaj predstavljam sicer precej klasično: ko človek obvlada to rokodelstvo, torej lončarsko vreteno, potem se mu od tu naprej ponuja veliko izraznih možnosti, lahko tudi upošteva razne ideje iz preteklosti in jih po svoje preoblikuje in nadgrajuje. Drugo vprašanje pa je, kako je mogoče to plasirati naprej, da izdelek ne ostane doma v ateljeju."

Tako sva prišla do vprašanja, kako je danes mogoče solidno preživeti z lončarstvom, na kar je Komel le kratko in pomenljivo odgovoril: "Če bi bil to preprost način preživetja, bi bilo gotovo bistveno več lončarjev, kot jih je …" In vendarle je pojasnil, da si ob prodaji svojih lončarskih izdelkov v obliki poslovnih daril in s prikazi na terenu pomaga še s predavanji, delavnicami, razstavami itn.

Slikarstvo ga je navduševalo že od nekdaj Komelova druga umetniška strast ob lončarstvu pa je slikarstvo. "Slikarstvo me navdušuje od nekdaj, od osnovne šole naprej, ko me je začel učiti nekdanji profesor na likovni akademiji, zdaj upokojeni Emerik Bernard. Pozneje sem še hodil v razne šole in tečaje. Ampak on mi je dal osnovo, pri njem sem se učil kakšnih 15 let, in brez tega posredovanega znanja in učenja bi težko napredoval v slikarstvu," pravi Komel.

Sicer pa Komel meni, da se slikarstvo in lončarstvo dopolnjujeta. Ne verjame namreč, da je mogoče zadeti formo in linijo brez risbe, obenem pa gre pri lončarstvu in keramiki za poslikavo, kar pa je spet bolj težko brez risbe in slike.

Kar zadeva motiviko njegovih likovnih del, se osredotoča na naravo, krajino in figuro, vendar pravi, da to težko opredeli kot neko realistično slikarstvo, impresionizem ali kakšno drugo likovno smer, kar pa zadeva tehniko, ustvarja predvsem v olju. Zanj je navdih, da motive, ki jih najde v določenem okolju, po svoje preoblikuje, takšnega navdiha pa je v idiličnem okolju Žičke kartuzije, ki se ji zdaj posveča, zagotovo dovolj.

Za njim je že nekaj večjih likovnih razstav, ki jih v zadnjih letih pripravljata skupaj z akademsko slikarko Ivano Andrič Todič, pripravila sta jih že okrog deset. Konec maja bosta odprla novo, v Železarskem muzeju na Teharjah, na kateri bo Komel razstavljal predvsem figure, nekaj pa bo tudi motivov iz Žičke kartuzije, medtem ko Andričeva po navadi na ogled postavi krajine, nekaj kolažev in včasih tudi figure.

Tretja umetniška strast poezija Kot smo našega sogovornika predstavili že v uvodu, gre za vsestranskega umetnika. Poleg slikarstva in lončarstva se namreč ukvarja tudi s poezijo ali, kot pravi sam, občasno napiše kakšen verz. Objavlja v literarnih revijah Lirikon, Poetikon, pa v celjski literarni reviji Odsevanja, žalskem Pogledu. Kot je še poudaril Komel, za pisanje še najde čas, zmanjka pa mu ga za urejanje in objavljanje.

Vendar še letos namerava izdati pesniško zbirko, ki jo pripravlja in bo podprta s fotografijami lončevine in slik. Sicer pa je motivika v njegovi poeziji podobna kot v slikarstvu, torej narava, zgodovina, oseben odnos do časa in minevanja.