Petek, 13. 10. 2023, 22.04
1 leto, 1 mesec
SVETOVNI DAN PALIATIVNE IN HOSPIC OSKRBE
Paliativna oskrba: ko vemo, da se na nekoga lahko obrnemo
Posledica staranja prebivalstva, s čimer raste tudi breme nenalezljivih bolezni, je tudi povečana potreba po urejeni paliativni in hospic oskrbi bolnikov. Podpori dejavnosti, ki jo enkrat v življenju potrebuje sleherni med nami, je posvečen današnji dan. Pri paliativi gre za celostno oskrbo neozdravljivo bolnih in tudi njihovih svojcev.
Kakovostna paliativna oskrba se ne nanaša le na zadnje obdobje v življenju bolnika. "Med ljudmi je zasidran mit, da gre pri paliativni oskrbi za pomoč umirajočim. A če želimo dobro paliativno oskrbo, moramo začeti že prej," poudarja Maja Ebert Moltara, vodja oddelka za akutno paliativno oskrbo na onkološkem inštitutu. S tem se omogoči, da se pacient lahko sam odloči, kakšno oskrbo in zdravljenje si želi, ko bo bolezen že močno napredovala.
"Med ljudmi je zasidran mit, da gre pri paliativni oskrbi za pomoč umirajočim. A če želimo dobro paliativno oskrbo, moramo začeti že prej," poudarja Maja Ebert Moltara, vodja oddelka za akutno paliativno oskrbo na onkološkem inštitutu. Pri tem je pomembno, da se bolnikom in svojcem omogoči prilagojeno in strokovno obvladovanje telesnih, psiholoških, duhovnih in tudi socialnih težav v zadnjem obdobju življenja in med žalovanjem, so poudarili sodelujoči na okrogli mizi o paliativni oskrbi bolnikov z rakom v Sloveniji, ki jo je pripravil STAklub v sodelovanju z Državnim programom za obvladovanje raka in Onkološkim inštitutom Ljubljana.
Pomembno je začeti pravočasno
Paliativni pristop v obravnavi bolnika naj bi se začel že zgodaj po diagnozi neozdravljive bolezni in naj bi se sprva tudi prepletal z zdravljenjem, usmerjenim k upočasnjevanju osnovne bolezni. Z napredovanjem osnovne bolezni pa običajno paliativna oskrba v obravnavi prevlada in se nadaljuje z obravnavo v procesu umiranja, smrti in žalovanja. Oskrba umirajočega bolnika je zgolj del celostne paliativne oskrbe, pojasnjujejo v publikaciji Slovenskega združenja paliativne in hospic oskrbe.
Kako pomembna je kakovostna paliativna oskrba, kaže tudi primer bolnice na paliativnem oddelku Onkološkega inštituta Ljubljana, v imenu katere je spregovorila Maša Jelušič, njena hči: "Po vseh preteklih izkušnjah se mama prvič počuti varno in slišano. Izjemno hvaležna je tako medicinskim sestram kot zdravnikom, da upoštevajo njene želje in jih ne zavračajo." Poudarila je človečnost in empatičen odnos, ki v različnih fazah zdravljenja žal nista bila povsod samoumevna.
Kakovostna paliativna oskrba prinaša podporo in možnost, da neozdravljivo bolnim ni treba osamljenim umirati v mukah, kot si proces napačno predstavljamo.
Nimamo specializacije za paliativno oskrbo
Paliativna medicina je stroka, ki se v zadnjih letih hitro razvija in napreduje. Vsako leto je na voljo vedno več novih, z dokazi podprtih pristopov in možnosti za obvladovanje simptomov. Znanje in veščine paliativne medicine so visoko vrednoteni, saj so sestavni del vsakodnevnega dela številnih zdravstvenih delavcev. Z naraščanjem števila obolelih za rakom in preostalih kroničnih obolenj ter podaljšanjem življenjske dobe so potrebe po paliativni oskrbi vse večje.
V Sloveniji je še veliko prostora za izboljšave. Ne le kadrovsko pomanjkanje – to pesti večino zdravstva –, premalo je tudi možnosti za pridobivanje specifičnega znanja.
"V zadnjih desetih letih so se možnosti glede izobraževanja o paliativi sicer bistveno izboljšale, pogrešamo pa to, da bi bilo obvezno za vse veje specializacij, ne le družinske in urgentne medicine, kot je zdaj. Znanje bi morali poglabljati tudi pri starejših zdravnikih, ne le mladih," poudarja direktorica Zdravstvenega doma Domžale in zdravnica družinske medicine Renata Rajapakse.
Ne le zdravila, poudarek tudi na odnosu in komunikaciji
Ministrstvo za zdravje napoveduje, da bo izobraževanje o paliativni oskrbi vključeno v vsa področja medicinskih specializacij, saj se strokovnega paliativnega pristopa ne moremo naučiti le s kratkim tečajem. Ne nazadnje gre pri paliativi tudi za primeren odnos in komunikacijo z bolnikom, ne le farmakološko podporo.
"Treba je dedemonizirati paliativno oskrbo," poudarja Branko Zakotnik, nekdanji koordinator Državnega programa za obvladovanje raka. Zdravniki se vsa leta izobražujejo v smeri, da bi storili vse, da bi bolnik preživel. "Tako težko sprejmejo 'poraz', da nastopi čas, ko pacientu medicina ne more več pomagati," dodaja.
Še eno zmotno prepričanje vlada v družbi – da se paliativna oskrba nanaša predvsem na bolnike z neozdravljivimi rakavimi obolenji, za katere je trenutno v državi že kar dobro poskrbljeno. "Tudi na številnih drugih neonkoloških področjih, denimo nefrologiji, hematologiji, kardiologiji in drugod potrebujemo paliativno oskrbo," opozarja Rajapaksejeva.
Potreba po paliativnih timih
Več pozornosti bi bilo treba posvečati tudi oblikovanju paliativnih timov, ki bi jih strokovno široko sestavljali zdravnik, medicinska sestra in koordinator z dodatnimi znanji iz paliativne oskrbe, po potrebi pa se vključujejo tudi klinični psiholog, delovni terapevt, fizioterapevt, socialni delavec, dietetik, izvajalec duhovne oskrbe in prostovoljci, ki bi sodelovali glede na individualne potrebe bolnika.
"V manjših bolnišnicah manjkajo že osnovni kadri za paliativno oskrbo. Saj ne potrebujemo velikih oddelkov: ležalna doba je približno od pet do šest dni, in ko bolniki razrešijo problem, se vrnejo v domačo oskrbo," je pojasnila Ebert Moltarova. Poudarila je tudi, da si bolniki zadnje obdobje življenja večinoma želijo preživeti doma.
Kakovostna paliativna oskrba prinaša podporo in možnost, da neozdravljivo bolnim ni treba osamljenim umirati v mukah, kot si proces napačno predstavljamo.
Mobilne paliativne enote
Ko nastopi čas, ko bolnik ne zmore več obiskovati bolnišnice, se lahko obrnemo na mobilno paliativno enoto, ki omogoči oskrbo na domu. Na tem področju lahko sicer veliko naredijo družinski zdravniki in patronažne medicinske sestre, ki pa potrebujejo posvet s strokovnjakom za paliativno oskrbo.
"V nekaterih slovenskih regijah timov za paliativno oskrbo sploh nimajo," opozarja Ebert Moltarova.
V Sloveniji nimamo dovolj takšnih enot, na voljo je ena na 500 tisoč prebivalcev, za normalno oskrbo pa bi potrebovali eno na od 100 do 150 tisoč prebivalcev. "V nekaterih slovenskih regijah timov za paliativno oskrbo sploh nimajo," opozarja Ebert Moltarova.
Pomembno vlogo v paliativni oskrbi imajo patronažne medicinske sestre, ki lahko zaradi poznavanja bolnika in njegovega okolja dobro sodelujejo z družinskim zdravnikom in po potrebi urgentno službo. "Idealno je, če zdravnik pozna bolnikov paliativni načrt, saj na ta način lahko čim bolje prilagodi oskrbo," pojasnjuje Staša Rojten, predsednica sekcije medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v patronažni dejavnosti. "Sploh pa je za paciente in svojce pomembno, da vedo, da imajo nekoga, na kogar se lahko obrnejo," je še poudarila.