Milena Mileva Blažić: Ministrstvo za šolstvo dopušča pornografijo

Zakaj ste izstopili iz Pozitivne Slovenije? Ko sem začela opozarjati na dela Vitana Mala, so mi v strokovni javnosti sprva očitali, da se ne spoznam na pravo, potem pa, da se ne spoznam na politiko. V PS sem vstopila z namenom, da bom mogoče lahko več naredila na področju otrokovih pravic, ženske zastopanosti in znanosti v javnosti.

Če se ne bi zavzela za pravice otrok, se ne bi mogla pogledati v zrcalo. Veliko mojih študentov je za menoj in vztrajala bom, ker je prav vztrajati. Govorim, kar mislim, in mislim, kar delam.

A žal ugotavljam, da ima tudi PS dvojna merila kot preostale stranke. Dokler je bila PS marginalna stranka, je bila vitalna, poganjala je razvoj in potrebovala je kritične subjekte. Zdaj ko je osrednja stranka, je konformistična, večina želi ohraniti le svoje privilegije in večina dekorativno pojmuje otrokove pravice kot broške, ki jih snamejo po koncu mandata.

V PS sem vstopila, ker se je razlikovala od drugih strank, izstopila sem, ker jim je postala podobna.

Kdaj ste o delih Vitana Mala govorili z ministrom za šolstvo Jernejem Pikalom? Prejšnji teden, 8. oktobra 2013, od 13. do 14. ure. Rekel mi je, da ni težava, če so dela pravnomočno obsojenega V. M. v učnih načrtih. Menim, da je težava minister, ki da tako izjavo. Menim, da je tudi družba, ki se na to ne odzove, tudi problematična. Moral bi odstopiti – pa ne le on, temveč bi se morale zgoditi korenite spremembe – domino efekt – na vsem šolskem področju.

Ste v vsem tem času sploh pri kom naleteli na razumevanje? Pozitivno in v korist otrok so se odzvali Vlasta Nussdorfer in Tone Dolčič iz urada Varuha človekovih pravic, akademik Jože Trontelj iz Komisije RS za medicinsko etiko, knjižničarji, študenti in učitelji ter neravnodušna javnost.

V zdravi družbi bi se zdravo odzvali tudi strokovnjaki in tisti, ki odločajo.

Evropski varuh človekovih pravic mi je na primer dejal, da gre za vprašanje etike in da pri tem sploh ni pomembno, ali je pisatelj bil ali pa ni bil obsojen.

Pri nas je pa tako: medtem ko ministrstvo za notranje zadeve na spletnih straneh spodbuja ljudi, naj prijavljajo storilce zoper spolno nedotakljivost otrok, ministrstvo za izobraževanje ljudi desenzibilira s tem, da storilca predlaga v šolski sistem in mu daje legitimnost.

Kako se ob takih primerih odzovejo v tujini? V tujini ne bi dovolili, da pravnomočno obsojena oseba prestopi prag katerekoli vzgojno-izobraževalne ustanove.

V Sloveniji gre za precedens pod pokroviteljstvom ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, ki legalizira sistemsko nasilje nad otroki in ki samo krši 176. člen KZ, ker s tem promovira pornografsko gradivo. Na nek način ga tudi razširja, ker takšna dela dopušča v učnih načrtih, berilih, priročnikih, delovnih zvezkih – učnem gradivu. Idealna priložnost, kako bi to lahko uredili, bi bil umik ob spremembah učnih načrtov v letih 2005, 2008, 2011.

V vseh teh letih sem dobila občutek, da okoli Vitana Mala obstaja nek krog ljudi, ki ga ščitijo, mu pišejo spremne besede, omogočajo, da ostaja v bralnih značkah, v učnih načrtih, da ga še naprej vabijo med otroke. Zakaj na primer ničesar ne ukrene Društvo pisateljev Slovenije?

Sicer tudi imajo vse vire, da lahko preverijo in preverjajo informacije pri kredibilnih virih, ne pa pri avtorjih učnih načrtov, ki so hkrati člani komisije, avtorji, recenzenti in avtorji učnega gradiva, kar je konflikt interesov.

Najprej sem mislila, da tega ne vedo, zdaj pa vem, da vedo – celo več, kot vem sama.