Ljudmila Novak: Delo je naporno, vendar tudi zanimivo

Ste kdaj obžalovali svojo odločitev, da ste se odločili za kandidaturo za poslanko v Evropskem parlamentu? Zakaj? Morda me je samo prvi trenutek po izvolitvi, ko sem bila sicer pozitivno presenečena, prešinila misel, da bom morala sedaj zaradi odhoda v tujino zapustiti družino in na novo organizirati družinsko življenje. Odstopiti sem morala tudi s funkcije županje v trenutku, ko sem bila ravno sredi mandata in je bilo moje delo že utečeno, imela pa sem še veliko načrtov. Ko pa sem v Evropskem parlamentu spoznala dogajanje in se vživela v novo funkcijo, nisem imela več teh pomislekov. Seveda včasih pridejo trenutki obžalovanja, na primer v ponedeljek zelo zgodaj zjutraj, ko je potrebno oditi na letalo in bi raje ostala doma.

Kako poteka vaš delovni dan v Bruslju? V pisarno ponavadi pridem okrog pol devetih, da se pripravim na sestanek, če ga imamo ob deveti uri. Sestanki ali zasedanja odborov ponavadi trajajo do 12ih, pol enih. V času kosila gremo včasih s kolegi poslanci na kosilo, velikokrat kosim skupaj z asistenti, da se v tem času še pogovorimo o raznih službenih zadevah. V času opoldanskega odmora imam velikokrat različne obiske, bodisi iz Slovenije ali od kod drugod. Popoldne od tretje ure naprej in tja do pol šestih, šestih so zopet zasedanja. Če pa nimam zasedanja, potem pa sem v pisarni za računalnikom in odgovarjam na elektronsko pošto, se pripravljam na zasedanja, berem gradivo, pripravljam amandmaje, pišem članke, govore ali dajem navodila asistentom. Zvečer sem pogosto povabljena na sprejeme ali prireditve. Če bi se odzvala na vsako vabilo, bi to bilo zelo obremenjujoče. Zato je potrebno izbirati, katere stvari so pomembne, da se jih udeležim. Rada se udeležim tudi neformalnih, bolj osebnih srečanj, ko me povabijo bodisi moji poslanski kolegi bodisi kdo iz slovenskega predstavništva ali ministrstev, da se o čem posvetujemo ali pogovorimo.

Kaj štejete za vaš največji dosežek v tem mandatu? Tukaj bi izpostavila tri stvari. Najprej to, da sem bila prva poslanka v novem mandatu, ki je dobila poročilo, in menda je bilo to poročilo tudi v rekordnem času sprejeto. To je bil Europass, pomemben dokument za izkazovanje svoje usposobljenosti, izobrazbe, jezikovnih in drugih znanj, ki ga sedaj uporablja že več kot milijon uporabnikov. Kot prva poročevalka iz novih članic in prva iz Slovenije sem se tako zapisala v zgodovino.

Druga stvar, ki si jo bom zapomnila, je bila prireditev, ki sem jo organizirala v imenu štirih poslancev Evropske ljudske stranke z naslovom Slovenska praznična miza. To je bil velik dogodek v Evropskem parlamentu, s kulturnim programom, predstavitvijo slovenskih jedi in razstavo ročnih del. Bil je zelo odmeven dogodek, ki se ga je udeležilo več kot petsto udeležencev. S to prireditvijo sem želela prikazati del Slovenije in slovenske kulture. Tretja stvar, ki me je prav tako razveselila, je bilo obvestilo, da sem bila leta 2006 izbrana, iz vsake države so izbrali enega, za najboljšo poslanko iz Slovenije.

Ali menite, da ima parlament zadovoljivo vlogo v procesih odločanja v EU? Če bi imeli možnost, kaj bi najprej spremenili? Vloga Evropskega parlamenta se iz mandata v mandat krepi, izboljšuje tako, da ima sedaj dokaj pomembno vlogo pri dokumetih, o katerih soodloča. Prva stvar, ki bi jo spremenila, bi bila ta, da bi ukinila več sedežev Evropskega parlamenta. Vseeno mi je, ali bi bil to Bruselj ali Strasbourg. Tako bi bilo naše delo bolj skoncentrirano na enem mestu. Poenostavila bi tudi procedure pri sprejemanju dokumentov oziroma bi nekatere dokumente združila. Včasih se mi namreč zdi, da o eni in isti stvari razpravljamo v desetih različnih dokumentih. Če bi stvari poenostavili, povedali enkrat, bi bilo naše delo mogoče še bolj učinkovito in pregledno.

Evropski parlament zastopa interese več kot 500 milijonov državljanov EU. Se to resnično dogaja tudi v praksi, ali gre zgolj za teorijo, saj je znano, da je Bruselj tudi raj za lobiste? Kako se spopadate s pritiski lobijev? Zagotovo zastopamo interese skoraj 500 milijonov državljanov, kajti vse to, kar tukaj sprejemamo, se potem na nek način odraža v zakonodaji držav članic in s tem v življenju vseh državljanov. No, lobistov je v Evropskem parlamentu veliko, vseh vabil za sestanke ne morem sprejeti. Pogosto me prosijo za sestanek tisti, ki lobirajo za področja o katerih se sprejema zakonodaja v mojem odboru, to je odbor za kulturo in izobraževanje, mladino, medije in šport. Tukaj so bili zelo aktivni predvsem lobisti za medije, morda včasih celo preveč vztrajni. Seveda vseh ne sprejmem, čeprav je za določene teme dobro, da dobiš tudi mnenja lobistov, še posebej, če so strokovno usposobljeni za neko področje. Ne da bi jim slepo zaupal, ampak ti vseeno predstavijo tudi določen strokovni pogled na področja, ki jih zastopajo. Mi smo politiki, torej nimamo zadostnega strokovnega znanja za vsa področja, zato so lahko informacije lobistov tudi dobrodošle. Seveda jim ne gre popolnoma zaupati ali se držati vsega tega, kar oni priporočajo. Če vidim, da mi osvetlijo neko zakonodajo ali neki problem s strokovnega vidika in se mi zdi, da je to pametno, skušam v tej smeri delovati. Odločitve vedno prediskutiramo tudi v politični skupini, kjer je nekdo poročevalec ali poročevalec v senci in je zadolžen za določen dokument, da ga predstavi tudi politični skupini.

Kakšen je odziv državljanov? Dobite veliko vprašanj, predlogov, pohval, mogoče kritik? Mogoče tega ni toliko, kot bi si mi želeli, seveda pa dobivamo predvsem namige, vprašanja, predloge s strani različnih organizacij, ki so v Evropskih zvezah. In te Evropske zveze bolj intenzivno spremljajo dogajanje v Evropskem parlamentu in potem pošljejo sporočila v državo, kjer imajo svoje člane. Potem ti iz domovine pošiljajo nam svoje zahteve in prošnje. Odzivi so. Sama vzpostavljam stik z volivci oziroma slovenskimi državljani na različne načine in ob različnih srečanjih in pogovorih. Obiskujem tudi veliko šol, ki me povabijo, da predavam o delovanju EP, kjer me učenci, dijaki ali študentje sprašujejo o različnih stvareh. Poslanci imamo tudi možnost, da povabimo obiskovalce v Evropski parlament, kar je tudi delno subvencionirano. Vsako leto imam veliko število obiskovalcev, sodelujem tudi z nekaterimi gimnazijami, ki imajo evropske oddelke in ti oddelki se še posebej zanimajo za delovanje evropskih inštitucij.

Evropski poslanci delujete znotraj poslanske skupine. Vam je to v pomoč ali vas kdaj tudi omejuje pri vašem delu, odločanju? Prihaja do pritiskov s strani poslancev večjih državah članicah?

Menim, da je delo znotraj poslanske skupine vsakemu poslancu v veliko pomoč. Delo v Evropskem parlamentu je namreč tako obširno, da je nemogoče, da bi človek spremljal vsa področja in vse dokumente. Zato je tudi organizacija takšna, da je poslanec poročevalec za določen dokument za celoten parlament ali poročevalec v senci, ki spremlja dokument za svojo politično skupino. Potem se posvetuje o tem dokumentu, najprej znotraj odbora ozrioma odbora politične skupine, potem celotnega pristojnega parlamentarnega odbora in potem še znotraj stranke. Meni se to zdi izredno dobro, kajti preko pogovora se potem izlušči tisto, kar bi tudi sama želela zastopati. Znotraj politične skupine ni nobenih pritiskov. Seveda je želja ali težnja vsake politične skupine, da bi bila v čim več stvareh čim bolj enotna. Ni pa nobenih sankcij ali česarkoli, če se nekdo odloči drugače in potem tudi tako glasuje.

Ali vam položaj evroposlanca še predstavlja izziv in boste ponovno kandidirali na evropskih volitvah prihodnje leto ali vas čakajo novi izzivi na drugih področjih? Delo evropske poslanke je naporno, vendar tudi zanimivo. Človek potrebuje tudi nekaj časa, da ga bolj podrobno spozna in da je potem lahko bolj učinkovit. Sama menim, da bi v naslednjem mandatu vsa ta znanja in dosedanje izkušnje lahko še bolje uporabila, zato se mi zdi smiselno, da še enkrat kandidiram. Prav zaradi tega, da bi pridobljena znanja še bolje vnovčila. Seveda, če bom uspešna ali ne, bodo povedali volivci in volivke. Sicer se pa v življenju vedno pojavljajo kakšne nove možnosti ali izzivi, zato se ne bojim, da jih v prihodnje ne bi bilo, v takšni ali drugačni vlogi.