Koliko so za težave slovenskega gospodarstva in posameznih podjetij krivi sindikati?

Tokratno vprašanje našega bralca se namreč glasi: Koliko so za težave slovenskega gospodarstva in posameznih podjetij krivi sindikati?

V rubriki Vprašali ste, ki jo na našem portalu pripravljamo v okviru spremljanja volilne kampanje, naše bralke in bralce namreč pozivamo, naj nam pošljejo vprašanja, na katera bi radi dobili odgovore nekaterih strank, ki kandidirajo na volitvah. Uredništvo si pri tem pridržuje pravico izbire vprašanj.

TRS: Sindikati so pomemben socialni partner, ki zastopa interese delavcev, in to je ključno merilo, po katerem jih velja presojati. Če zastopajo prave interese delavcev (pravico do pravične plače, plačanih prispevkov, transparentnega poslovanja, varovanje drugih pravic delavcev ...), nikakor ne morejo biti "krivi za težave v podjetju". Problem nastane, ko se začno sindikalna vodstva podrejati interesom drugih, nedelavskih, skupin. Tak primer smo lahko spremljali ob zadnjih poskusih vlade v odhodu in ob (kvazi)sprejemanju interventnega zakona. Kot posamezen primer najverjetneje škodljivega delovanja sindikatov za posamezno podjetje pa bi omenili Slovenske železnice; vloga delavskega direktorja nam ni povsem jasna, a je od zunaj videti prej škodljiva kot koristna za podjetje in s tem tudi za delavce. Prav ta primer kaže, kako izjemno škodljivo je, če se v vodstvenih strukturah (sindikatov, podjetij in politiki) isti ljudje zasedijo predolgo časa.

Zares: Finančna in gospodarska kriza je ujela tudi sindikate nepripravljene. Na anomalije, ki so se bolj množično začele pojavljati po nastopu krize, so se odzivali prepozno ali pa pomanjkljivo oz. neustrezno (primer Gorenje, Mura, Vegrad, SCT, tuji delavci ...). Zaradi povrnitve zaupanja so se odločili za radikalizacijo svojih stališč in preprečili nekatere potrebne reforme, kot so bile pokojninska reforma, reforma študentskega dela in preprečevanja dela na črno. Zaradi nadaljnjega zaostrovanja razmer menimo, da so omenjene reforme neizbežne, zato upamo, da bo v prihodnje prišlo do konstruktivnega dialoga med socialnimi partnerji.

Upamo, da bo v novem mandatu dialog med vlado in sindikati potekal bolje kot v tem mandatu. Žal pokojninska reforma, ena od ključnih reform, ki jih Slovenija nujno potrebuje, na referendumu ni bila sprejeta tudi zaradi tega, ker s sindikati dogovor ni bil mogoč. Podobno usodo sta doživela tudi zakon o malem delu in zakon o delu na črno.

DeSUS: Zvračanje krivde na sindikate kaže na nesposobnost politike. Politika mora v socialnem dialogu ponuditi prave rešitve in dobre argumente. Za težave posameznih podjetij morajo odgovornost nositi menedžerji.

SMS – Zeleni: Sindikati, ki ščitijo osnovne pravice delavcev, ne morejo biti krivci za gospodarske krize. Edin mogoč očitek je v delu fleksibilnosti delovne sile. Ni smiselno siliti zaposlovalca, da zaposluje delavca, če ta ni (več) primeren ali če ni več dela oziroma posla. Treba se je zavedati, da je za vsakogar nekje primerno delo, le najti ga ja treba, v vmesnem času pa mora imeti delavec zagotovljeno socialno varnost in možnost prekvalificiranja, izobraževanja ter zagotovljeno dostojno življenje.

SD: V veliki večini primerov sindikati kot civilno-družbene organizacije, ki jih financirajo njihovi člani, opravljajo svojo ustavno vlogo zaščitnika zaposlenih, torej svojih članov. V svoji dejavnosti odgovarjajo svojim članom, ki morajo oceniti, ali je ravnanje vodstev sindikatov v njihovo dolgoročno korist ali ne, zato ni mogoče kriviti sindikatov za težave v gospodarstvu zaradi njihove zakonite dejavnosti.

Lista Virant: Sindikati v posameznih podjetjih pogosto podprejo programe prestrukturiranja in so pripravljeni sprejeti tudi znižanje ali zamrznitev plač, če za tem vidijo jasno zagotovilo ohranitve delovnih mest. Tudi na državni ravni so sindikati že znali podpreti tudi neprijetne ukrepe, na primer počasno rast plač pred vstopom v Unijo ali Ropovo pokojninsko reformo. Res pa je tudi, da ne pokažejo vedno dovolj volje za iskanje skupnih rešitev in da pogosto postavljajo tudi ultimativne pogoje. Pričakujemo, da bodo sindikati v prihodnje pokazali več odgovornosti za našo skupno prihodnost, tudi za ceno odstopanja od nekaterih svojih zahtev.

Pozitivna Slovenija: Za težave gospodarstva niso krivi sindikati, ampak predvsem uničenje ceha direktorjev, ki se je začelo v mandatu SDS, in ravnanje te stranke v mandatu Pahorjeve vlade, ko je nasprotovala vsem dobrim rešitvam zgolj zaradi lastnih interesov.

SLS: Sindikalna gibanja poznajo povsod in so povsem legitimna, pri nas pa je največja težava, da so nekatera njihova vodstva pozabila, kaj je njihovo poslanstvo. Sindikat mora namreč delati za dobro vseh delavcev, ki jih zastopa, tudi za tiste, ki tisti trenutek niso zaposleni. Ni dovolj, da se borijo za pravice trenutnih delavcev, temveč morajo skleniti tudi kakšen kompromis v smeri večjega zaposlovanja. Nič ne pomaga, če ima redno zaposleni delavec vse pravice do potankosti urejene, če je pa takih delavcev vedno manj. Zaradi toge zakonodaje se podjetja v trenutnih gospodarskih razmerah niti ne upajo zaposlovati, iščejo se vsi mogoči obvodi v obliki honorarnih zaposlitev, študentskega dela, avtorskih pogodb, zaposlovanja prek s. p. Ta dejstva bi morali imeti v mislih sindikati na pogajanjih, saj je njihova dolžnost pripeljati do redne zaposlitve in ne ščititi samo tistega dela, ki jo trenutno še ima. Slovenska podjetja so se tako s tem že odzvala na nepripravljenost sindikatov na spremembe. NSi: Zavedamo se družbene odgovornosti sindikatov in njihove pomembnosti ter potrebnosti za družbeni dialog in doseganje konsenza za potrebne reforme. Žal lahko v posameznih primerih zasledimo tudi nekonstruktivno držo, ki gleda na kratkoročne koristi, ali na nefleksibilno stališče. Včasih pa lahko celo rečemo, da sindikati niso pravočasno reagirali, ko bi bilo treba.

SNS: Ne moremo se strinjati, da so za težave slovenskega gospodarstva in posameznih podjetij krivi sindikati. Nesporno dejstvo je, da so za težave slovenskega gospodarstva in posameznih podjetij, tako v državni lasti kakor tudi v zasebnem sektorju, odgovorni vlada in neustrezna zakonodaja ter nepravočasno reagiranje na spremenjene razmere ter seveda tudi vodstveni kadri posameznih podjetij, ki so negospodarno upravljali podjetja in jih, večinoma za lastne koristi in koristi svojih znancev, finančno izčrpavali, kar pa je v Sloveniji očitno postalo že ustaljena praksa. Z delovanjem sindikatov pa dosti njihovih članov ni zadovoljnih, še posebej glede na to, da od sindikatov, razen plačevanja članarine, praktično nimajo nič. Vodstvo največjih slovenskih sindikatov pa vsake toliko časa organizira kakšen protestni shod ter s tem poskuša upravičiti svoj obstoj in prejemanje enormno visokih plač, ki jih dobijo prek članarin članov sindikatov, med katerimi pa je, v nasprotju z vodstvom sindikatov, mnogo preveč takih, ki prejemajo osebne dohodke zgolj v višini minimalne plače.

SDS: Za stanje, v katerem smo, in za težave, v katerih so se znašli ljudje, niso krivi niti sindikati niti upokojenci niti opozicija niti referendumi. Gre za zunanje in notranje vzroke. Med zunanjimi gre za pohlep v mednarodnem finančnem sistemu, ki je popolnoma neprilagojen zahtevam modernega časa. So po tudi notranji razlogi. Kljub finančni krizi ni bilo treba, da smo prišli v to stanje. So države, ki so pred tremi leti imele slabši izhodiščni položaj, pa so prišle boljše čez krizo od Slovenije.