Torek, 20. 11. 2012, 6.09
8 let, 7 mesecev
Ko se spopadeta "stric" Kučan in "nečak" Pahor
Leta 1987 je tedaj 24-letni Pahor razmišljal, kakšna bo njegova nadaljnja kariera. Kot študent politologije je za diplomo prejel Prešernovo nagrado, njegov mentor Ernest Petrič pa mu je odprl vrata za nadaljevanje študija v ZDA. Toda Pahor se ni odločil za pot čez lužo, ampak je na povabilo Milana Kučana sprejel položaj "praktikanta" v Centralnem komiteju Zveze komunistov Slovenije (CK ZKS). Odločitev za kariero v vrhu partije ni bila presenečenje, saj je Pahor politične ambicije kazal že kot srednješolec, ko je bil v vodstvu tedanje Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS), podmladka partije. Leta 1989 je Pahor še bolj napredoval na partijski lestvici – tedaj je s 26 leti postal najmlajši član CK ZKS, nato pa še član njenega predsedstva.
Na vrh stranke – takrat se že nekaj leta ni več imenovala Zveza komunistov, ampak Združena lista socialnih demokratov (ZLSD), zdajšnja SD – se je povzpel leta 1997, potem ko je stranka na volitvah leta 1996 pod vodstvom Janeza Kocijančiča doživela poraz. Mnogi politični analitiki so takrat razlagali, da so številni člani ZLSD Pahorja za predsednika izvolili s stisnjenimi zobmi, ker ni bilo druge boljše izbire. O nesoglasjih med Pahorjem in večino stranke, zlasti s t. i. staro gardo, se je v politični javnosti razglabljalo tako rekoč vsa leta njegovega predsedovanja stranki.
Večina političnih analitikov je bila prepričana, da v stranki Pahorja prenašajo le zato, ker je priljubljen politik, ki jim je omogočal, da niso popolnoma zdrsnili na politično obrobje. Tudi odločitev stranke, da Pahor leta 2004 kandidira za poslanca v Evropskem parlamentu, so številni razlagali kot željo bolj trde struje v stranki, da ga postavijo na stranski tir.
Če je Kocijančičevo neuspešno vodenje Pahorju omogočilo, da se je zavihtel na vrh stranke, je propad nekdaj mogočne Liberalne demokracije Slovenije (LDS) njegovi stranki omogočil, da je postala vodilna na levici, njemu pa, da je z zmago na volitvah leta 2008 postal predsednik vlade.
Nekaj dni pred volitvami jeseni 2008 je tako Kučan na vprašanje, kako komentira izjavo predsednika DeSUS Karla Erjavca, da bi bil ljubljanski župan Zoran Janković boljši premier kot Pahor, odvrnil, da je to Erjavčevo mnenje. "Če bo Erjavec dobil takšno večino, da bo on predlagal mandatarja, je to uresničljivo," je še dodal.
To so bila leta, ko se je zdelo, da med Pahorjem in Kučanom ni nesoglasij – Pahor je Kučana novembra 2010 celo predlagal za posebnega poročevalca vlade za BiH. Pahor je takrat Kučana opisal kot nekoga, ki ima "znanje, izkušnje in modrost". Toda leta 2011 je Kučan – potem ko je bilo jasno, da je vlada levega trojčka neuspešna v spopadu z gospodarsko krizo – odtegnil podporo Pahorju ter podprl Jankovića in njegovo stranko Pozitivno Slovenijo. Pahorju je celo očital, da ni vodil socialdemokratske politike, bolj socialno čuteč je bil za Kučana Janković.
To Kučanovo dejanje je razjezilo številne druge vplivne člane SD, med njimi tudi Dejana Židana, ki je decembra lani na vprašanje novinarjev, kaj pravi na Kučanovo žuganje stranki SD, odgovoril: "Dovolj je bilo stricev v politiki, če želijo odločati, naj kandidirajo!" Takrat se je začela razprava o t.i. stricih iz ozadja, ki naj bi imeli v rokah glavne vzvode politične oblasti. Glavni stric iz ozadja naj bi bil prav Kučan.
Po prvem krogu volitev za predsednika države, ko je Pahor premagal zdajšnjega predsednika države Danila Türka, pa je pobudnik javne polemike postal Kučan, sicer Türkov podpornik. V odprtem pismu, to si številni razlagajo kot poskus, ki naj bi tik pred zdajci Pahorju preprečil pričakovano zmago v drugem krogu – je nekdanjega varovanca pozval, naj razkrije, kdo so strici iz ozadja.
Dan pozneje se je oglasil tudi Türk, ki ne verjame, da so zgodbe o stricih iz ozadja resnične, ampak je to le oblika teorije zarote, ki je namenjena diskreditaciji nasprotnikov. Številni pa menijo, da odprta pisma, kot je Kučanovo, zgolj potrjujejo teorijo o stricih iz ozadja, za nameček pa bo imelo to nasproten učinek od želenega – namesto da bi preprečilo Pahorjevo zmago, jo bo celo okrepilo.
Nekateri pa že iščejo podobnosti z letom 1989, ko je vplivni partijec in nasprotnik demokratizacije France Popit v pismu, znanem kot pismo via facti, ostro napadel Kučana. Tako kot Popitovo pismo ni preprečilo demokratičnih volitev leta 1990, ampak celo dokončno pokopalo Popitov vpliv v partiji, se lahko zgodi, da Kučanovo pismo ne bo le zgrešilo svojega cilja – Pahorju preprečiti zmago v drugem krogu – ampak bo pomenilo tudi dokončen zaton avtorjevega vpliva.