Ko poslovnež odigra namizni tenis z invalidom, pa tega niti ne opazi

Mednarodni, tokrat že šesti festival za otroke s posebnimi potrebami Igraj se z mano, ki ga organizira Zavod za usposabljanje Janeza Levca, na Prešernovem trgu skozi 35 najrazličnejših delavnic spodbuja socialno integracijo oziroma inkluzijo med otroki, mladostniki, odraslimi osebami s posebnimi potrebami in večinsko populacijo vseh generacij. Festivalski dogodki skozi vse leto potekajo tudi na drugih lokacijah, udeleži se jih več kot 500 ustanov, vanje pa je vključenih okoli 10.000 mladih in 2.000 strokovnjakov s področja vzgoje in izobraževanja.

Kakšen je namen festivala Igraj se z mano?

Festival Igraj se z mano je po naših informacijah edini festival inkluzije v evropskem, morda celo svetovnem prostoru. To pomeni, da se hkrati vključujejo vse skupine ljudi, ne glede na njihov hendikep, raso ali karkoli drugega. Koncept je sestavljen tako, da se prostovoljno, povsem po svojih željah, vključujejo vsi.

Namen je torej, da se brišejo razlike ...

Točno to, ampak to se lahko zgodi le skozi dejavnosti in igro kot osnovni koncept. Vedno znova pozabljamo, da smo se od 80 do 90 odstotkov aktivnosti, ki nam pomagajo živeti, naučili skozi igro oziroma, strokovno rečeno, skozi socialno učenje. In to se pri nas dogaja skozi 35 različnih delavnic, od joge, didaktičnih iger, poligonov do raznovrstih ustvarjalnih delavnic.

Imate tudi sami izkušnje s stereotipnim sprejemanjem otrok?

Da, povsem praktične. Zaposlen sem na zavodu Janeza Levca, ki je prva ustanova v širšem prostoru, ki je ugotovila, da so nekateri intelektualno malo bolj, drugi pa malo manj sposobni in zato potrebujejo posebno podporo.

Je v Sloveniji te podpore dovolj?

V Sloveniji je položaj zelo zanimiv. Leta 2000 je začel veljati nov zakon o inkluziji, po katerem je bilo treba vse otroke s posebnimi potrebami vključiti v redne šole, kar jim je sicer takrat ustrezalo, saj so se zaradi upada natalitete bojevali za vsakega otroka.

Težava je nastala, ker šole, učitelji in strokovnjaki, niti sistem na te otroke, še posebej na motnje v njihovem duševnem razvoju, niso bili pripravljeni. To so sicer poskušali reševati na kozmetičen način z dodatno učno pomočjo za te otroke oziroma obiski mobilnega pedagoga, vendar pa to ni dovolj. Sistem jih je po nekaj letih vrgel nazaj k nam, v posebne ustanove, s to razliko, da so se vrnili s tako imenovanimi kombiniranimi motnjami. Ker niso zmogli slediti pouku, so razvili tudi vedenjske težave ali celo psihične motnje.

Pretres, kot je bila inkluzija, je bil potreben, vendar pa je bila izvedba napačna in veliko vprašanje je, kako to inkluzijo voditi naprej. Na festivalu pa prikazujemo način, na kakršen bi morala biti izpeljana, da bi tudi v resnici delovala. Gre za povezovanje vseh faktorjev, posebnih ustanov, rednih šol, strokovnjakov in nevladnega sektorja, ki je bil vedno odrinjen. In mi smo vse to združili. Povabili smo redne šole, vrtce, fakultete – teh je okrog 70 odstotkov – ter specialne ustanove in nevladni sektor, jih povezali in zadeva funkcionira!

Se spomnite kakšne anekdote s "terena"?

Imeli smo že kar nekaj fantastičnih situacij in povem lahko anekdoto s Kongresnega trga. Neki poslovnež je med službenim odmorom na trgu z nekom na hitro odigral partijo namiznega tenisa in šele zvečer pri TV-dnevniku opazil, da je pravzaprav igral z invalidom. Potreboval je partnerja pri igri in ni ga zanimalo, kaj se skriva pod mizo. Če pa bi mu predlagali, naj igra z invalidom, bi si zastavljal cel kup vprašanj: kako bo igral, bo sploh znal igrati, kaj naj mu rečem, kako naj se obnašam …

Ali se učitelji pred prihodom na festival s svojimi učenci pogovorijo o otrocih s posebnimi potrebami?

Ne, ta del nam manjka in tukaj nujno potrebujemo pomoč države. Sistemsko bi morali skozi vse leto delati za to, namesto tega pa ta del še vedno prepuščamo neki spontanosti. Tako na primer izvedemo likovni natečaj na temo Igraj se z mano in pri tem predvidevamo, da bodo učitelji likovnega pouka otrokom povedali tudi kaj o tej temi. Saj ni slabo, ni pa dovolj! Ključno spoznanje pri vsem skupaj je, da kakorkoli šolski sistem in specialno pedagogiko obračamo, v končni fazi odloča učitelj v razredu ali vzgojitelj v igralnici. Tam se inkluzija začne in konča.

Kdo je vaš sogovornik na ravni države?

Ministrstvo za šolstvo oziroma Mojca Škrinjar, sekretarka za šolstvo. Glede na to, da je bila v preteklosti ravnateljica, mislim, da nas razume, vendar ima v zvezi s tem dokaj zvezane roke.