"Kinologi predlagamo pasji davek"

Kavčič, vzreditelj samojedov, se s kinologijo ukvarja že 40 let. Delo predsednika Kinološke zveze Slovenije je prevzel pred štirimi leti, prav v času afere Hypo Bank ter tragedije z bulmastifi.

Država precej pozornosti posveča zaščiti živali, v zadnjih letih se je odprlo precej zavetišč ... Naša politika je pripravljena veliko razmišljati o tem, kako bi zagotovila dodatna sredstva za zavetišča za potepuške pse, kar je sicer v redu. Ampak predlog KZS gre korak nazaj: poskušamo doseči stanje, ko ne bo potrebe po zavetiščih.

Zavetišča niso namenjena samo psom. Kako preprečiti pojav drugih zapuščenih živali, če bomo zmanjšali število zavetišč? Kinologi se ukvarjamo s psi in ne želimo ponujati nekega univerzalnega koncepta. Daleč od tega, da bi bili proti samemu institutu zavetišča za zapuščene živali. Vendar bi z boljšim pristopom in ravnanjem s psmi lahko zmanjšali trpljenje živali.

Po podatkih, ki jih imamo, vsako leto v zavetišča pride okoli štiri tisoč psov. Pri KZS vsako leto registriramo štiri tisoč rodovniških psov. Tako razmerje med rodovniškimi in zapuščenimi psi kaže, da nekaj ni v redu.

Na KZS se torej zavzemate za čim večje število rodovniških psov. Zakaj? Kinologi z enako pozornostjo in ljubeznijo gledamo na vse pse, v večini naših dejavnosti je celo več nerodovniških psov. Vendar rodovnik zagotavlja, da je znan izvor psa, da vemo, kakšna je njegova funkcija, kaj lahko od njega pričakujemo, ko bo odrasel. Slovenija ima po nekaterih podatkih 250 tisoč psov, in to je preveč! Po drugi strani imamo v Sloveniji sramotno majhno število rodovniških psov, le okoli deset odstotkov.

Ostreje bi bilo treba nastopiti zoper nenadzorovano razmnoževanje psov ali trgovino s psi, saj so te stvari krivične do živali. Bistvo naših predlogov pristojnemu ministrstvu je, da naj nam podeli nekakšna javna pooblastila, saj si na KZS želimo prevzeti skrb za pse v celoti.

Pa se vam ne zdi, da z zagovarjanjem več rodovniških psov spodbujate nekakšen pasji elitizem? Tu ne gre za manjvrednost ali večvrednost, gre za to, da je reprodukcija in trgovina z nerodovniškimi psi področje, ki povzroča velike dodatne stroške in trpljenje živali. Velika težava so tudi ponaredki rodovnikov, psi iz drugih držav z nepreverjenim poreklom.

Kako bi na KZS uredili področje skrbi za pse, če bi vam država res dala javna pooblastila? Kot postopen proces. Na noben način ne želimo nobenemu živečemu psu nič slabega. Radi pa bi spremenili trende. Če omenim samo cepljenje proti steklini, ki je bilo do zdaj obvezno vsako leto: kam gre denar? Približno 30 evrov stane cepljenje, 90 odstotkov teh stroškov predstavlja fiktivni pregled, ki ga opravi veterinar. Samo cepivo stane le evro.

Ministrstvu ste predlagali tudi nekakšen pasji davek. Predlagali smo, da bi zmanjšali finančne obremenitve lastnikov psov. Naš predlog je, naj vsak odgovoren lastnik plača deset evrov na leto. Naj bo to davek, ki pa mora iti v preventivne ukrepe na področju posedovanja in reprodukcije psov. Pregled veterinarja pa naj bo stvar lastnikove izbire.

Predlagamo, da se cepljenje zaračunava po direktnih stroških (cepivo proti steklini stane največ evro ali dva), tako bi dozdajšnji ogromen strošek za cepljenje odpadel. Tako bi pošteno in skromno obremenili pasje lastnike.

Ministrstvu smo predlagali, da namesto "nevarnih" uvede kategorijo zahtevnih psov. To pomeni, da mora lastnik psa zahtevnejše pasme izpolniti določene pogoje, iti na usposabljanje.

Čivava je lahko tudi slabo vzgojena, pa ne bo povzročila velike škode. Če je nevzgojen velik mešanec ali nemški ovčar, pa je škoda lahko nepopravljiva, kot smo videli v primeru bulmastifov.

Če bi v KZS naleteli na več razumevanja države, bi imeli zaščitniki živali in inšpekcije manj dela. Ampak ali si zaščitniki živali želijo, da bi imeli manj dela? Tu nastane protislovje: Slovenija je v zadnjih letih za delovanje zavetišč namenila okoli milijon evrov, to je postala precej privlačna dejavnost ...

Včasih je zadostovalo, če je pes obvladal nekaj osnovnih ukazov, danes pa psi hodijo v malo šolo, veliko šolo, na številne dejavnosti ... Gre spet zgolj za denar ali za dejansko potrebo? Drži, ogromno je programov, v katerih se psi lahko učijo, tekmujejo. V glavnem so ti programi odziv na pričakovanja lastnikov. Recimo Rally Obidance, ki je nova popularna disciplina – ljudje so jo zagrabili, ker imajo te stvari radi.

Nobenega zakonskega pogoja ni, da bi moral pes opraviti ne vem kakšne izpite. Pogosto prevelika stopnja formalizacije niti ni koristna. Najpomembnejša je tista elementarna socializacija; to je tisto, kar pričakujemo od vsakega lastnika psa – brez kakšnih formalnih usposabljanj.

Verjetno je najboljša rešitev nekje vmes: da bi vsak lastnik opravil usposabljanje, primerno pasmi psa. Lastnik bulmastifa pač mora biti usposobljen, da se ukvarja z njim. Ljudje, ki imajo psa bolj skromnih dimenzij, bi se lahko soočili s skromnejšim usposabljanjem.

Naši psi doma ne delajo nobenih izpitov, ampak z vsemi delamo. Pokažemo jim: pojdi noter, pojdi ven, pojdi stran – take stvari, ki nastanejo kot rezultat povezave med lastnikom in psom, komunikacije. Najbolj cenim lastnika, ki je pripravljen vzpostaviti komunikacijo s svojim psom.

Dovolj sta že ljubezen in veselje, da se ta komunikacija vzpostavi. In podobno kot pri otroku – naj mi bo odpuščeno – neka stopnja vedenjskega okvirja. Se pravi: to smeš, tega pa ne smeš. Prav tu se vzgoja psa tudi začne: da mu povemo, kaj je dobro in kaj slabo. Po sistemu nič ena – povsem digitalno. Ta stik mora biti vzpostavljen, da pes od vodnika pričakuje ali navodila ali povratno informacijo. S tem je opravljena glavnina vzgoje.

Ukvarjanje z ruševinami ali agilityjem je zelo specifično in predstavlja nadgradnjo. Temelj pa je sodelovanje človeka in psa, to je naš osnovni cilj.

Katero državo bi na področju skrbi za pse postavili za vzor? Finska, Švedska, Danska, Norveška ... Seveda nikjer niso brez težav, a nekatere stvari bi bilo vendarle dobro prenesti k nam, ustrezno prilagojene. V Skandinaviji je zelo dobro sodelovanje med veterinarsko stroko, organizirano kinologijo, kinološko zvezo, med proizvajalci različnih izdelkov in storitev, do vladnih organizacij. Več je sodelovalnega duha in manj nevoščljivosti, ljubosumja. Čeprav ne gre idealizirati: prav iz Skandinavije prihajajo nekatere najbolj sporne domislice, kot so kupiranje repov in ušes, ki jih Svetovna kinološka zveza skuša čim bolj zamejiti.

A večina rešitev, ki jih v KZS predlagamo ministrstvu, predstavlja nek smiseln prenos skandinavskih načel na razmere in možnosti v Sloveniji.

Kako se država oziroma resorno ministrstvo odzivata na vaše predloge? V bistvu iskrene pripravljenosti veterinarsko-državnih struktur ni. Ne vemo, kako naj pokažemo, da je koristno, da smo partnerji, da sodelujemo. Neke neposredne finančne podpore od države v KZS ne pričakujemo, ne potrebujemo. Potrebovali pa bi razumevanje in tudi finančno podporo v posameznih projektih, da bi ustvarili boljše pogoje za celotno pasjo populacijo.

V Skandinaviji praktično ni zavetišč za pse, ker so vsi psi pri lastnikih.