SiolNET. Novice Slovenija
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Kako smo se (na)učili demokracije

3

termometer

Po več kot 20 letih samostojnosti se zdi, kot da smo zabredli. Kriza ni le gospodarska, ampak predvsem moralna, pravijo.

Nenazadnje imamo v kazenskih postopkih predsednika vlade in prvaka opozicije, če "pobalinskih" dogodoviščin politikov nižjega ranga, kot so Meršol, Marinič, Simčič ali Vogrin, ti so v zadnjem času bili najbolj izpostavljeni, niti ne omenjamo. Zgovorne so tudi zgodbe nekdaj uspešnih gradbenih baronov in menedžerjev, ki namesto "likofov" in skupščin delničarjev obiskujejo le še sodišča. Ne pozabimo niti na Cerkev. Toda pravnomočno sta bila doslej zaradi svoje popoldanske "obrti" obsojena le dva predstavnika družbene elite, nekdanji državni sekretar Boris Šuštar in nekdanji poslanec Srečko Prijatelj. Šuštar, ki so ga prijeli leta 2000 med sprejemanjem podkupnine, je od decembra 2010 na pogojnem izpustu, medtem ko Prijatelj zaporno kazen zaradi izsiljevanja trenutno prestaja na polodprtem oddelku zapora na Dobu, kjer ima možnost prostega izhoda, vikende pa lahko preživlja tudi med domačimi. Številni predstavniki kapitala na take bonitete še čakajo.

V javnosti velja prepričanje, da "tako ne gre več naprej". Te besede pa namigujejo, da je bilo nekoč bolje. Toda kdaj? Malo šolo parlamentarne demokracije, kjer politične stranke in njeni člani kot voljeni predstavniki ljudstva tekmujejo za oblast in uresničevanje interesov volivcev, smo na slovenskem opravili v kratkem obdobju med obema vojnama. V Kraljevini SHS – do uvedbe kraljeve diktature leta 1929. Po obnovi parlamentarnega sistema leta 1931 pa so bile do izbruha druge svetovne vojne znova dovoljene tiste stranke, ki niso bile utemeljene na pokrajinski ali verski osnovi. Na kratko preletimo dediščino in vtise tega medvojnega obdobja.

"Partija" je vse V času med obema vojnama je delovalo okrog štirideset strank, izmenjalo se je 39 vlad, od tega do uvedbe diktature 24. Tako je o vzdušju v beograjski skupščini razmišljal slovenski pisatelj in politik Ivan Tavčar na začetku dvajsetih let prejšnjega stoletja: "Partija (stranka op.p.) je vse. Tik partije se drugega skoraj ničesar ne pozna in nasprotstva in sovražtva, ki vlada med posameznimi partijami, si človek, če ni bil v Beogradu, skoraj ne more predočiti. Ko sem sedel v zbornici, sem si nehote stavil vprašanje: Kaj bi se zgodilo sedaj, ko bi dobil vsak poslanec ostro brušen handžar v svoje roke in ko bi se partije začele ravnati po tistih načelih, na katera kot na najvišjo politično modrost prisegajo? Nastalo bi brez dvojbe klanje v skupščini..." In slovenski politiki so se na ostre obračune in filozofijo, da mora politika prinesti premoženje, tako stranki kot posamezniku, sicer človek velja za nesposobnega, hitro navadili.

Korupcija je bila del sistema, z njo so se ukvarjali vsi, od vaškega pisarja do kralja Aleksandra. Najbolj izpostavljen je bil Rade Pašić, sin legendarnega srbskega politika in večkratnega predsednika vlade Nikole Pašića, v medijih znan tudi kot "človek tisoč in ene afere". Brez njegovega posredništva menda ni bil sklenjen noben večji posel v državi. Mlajšemu Pašiću je bil po aferah enakovreden Črnogorec Puniša Račić, poslanec srbskih radikalcev, ki je postal znan predvsem zato, ker je 20. junija 1928 izza govorniškega odra skupščine streljal na hrvaške opozicijske poslance. Dva predstavnika Hrvaške kmečke stranke sta umrla na kraju, vodja stranke Stjepan Radić pa je ranam podlegel v bolnišnici. Atentat je dobil tolikšno publiciteto v svetu, da so Račića, ki je na dvoru užival velike simpatije, morali zapreti. Dvajsetletno zaporno kazen je preživljal v vili pri Požarevcu. Za služabnike je imel določene tri zapornike, ki so mu kuhali in ga stregli.

Proti prvaku Slovenske ljudske stranke Antonu Korošcu so zaradi domnevne vloge pri atentatu oziroma zato, ker ga kot notranji minister ni preprečil, vložili interpelacijo. A Korošec kljub kritikam ni odstopil. Celotno dogajanje ga je namesto iz politike, kot bi se to zgodilo v demokratični državi, pripeljalo še na čelo vlade. Razgrete razmere je seveda pomiril s sredstvi javnega terorja. Za Korošca so Hrvati še desetletja trdili, da bo v njihovem spominu zapisan kot "največji neprijatelj hrvatskega naroda, dokler bo stal svet".

Okoreli materialisti, zavezani klerikalizmu, pijanstvu in razvratu V Sloveniji je bila najbolj odmevna afera v dvajsetih letih, povezana z Jadransko banko. Leta 1922 so mladi liberalni politiki Gregor Žerjav, Albert Kramer, Vekoslav Kukovec, Adolf Ribnikar in Milko Brezigar poneverili več milijonov dinarjev v korist svojega strankinega krila, kar je naposled vodilo k razcepu stranke. Tisk je odkrival afero za afero, a le redki primeri so končali na sodišču. Tudi zato, ker je bila podkupljivost sodnikov nekaj običajnega. Za starešino sreskega sodišča v Novem Mestu Antona Kacjana nekateri zgovinski viri pravijo, da je "služboval petnajst let v Bosni in tam vse pozabil".

"Slovenska politika je, naravno, odraz značaja naroda. Marljivi, vztrajni in počasnega mišljenja so Slovenci dobri podrejeni uslužbenci, iz njihovih vrst pa izide le malo voditeljev. Nekoliko pohlepni, morebiti zato, ker je bil boj za obstanek vedno trd, so nenehno nezaupljivi in se izrazito zatekajo k laži, pa čeprav brez praveg cilja. Čeprav vdani klerikalizmu, velja pijanstvo kot prvi narodni greh, razvrat pa je takoj za njim na drugem mestu. Od vseh lastnosti pri Slovencih najbolj izstopa okoreli materializem," je italijanski konzul leta 1938 zapisal v pismu ambasadorju Velike Britanije v Beograd.

Kritični intelektualci nad tedanjimi razmerami seveda niso bili navdušeni. "Trditvi, da smo politično zrel narod, bom pritrdil šele, kadar bo individualno politično dejstvovanje obsegalo vsa vprašanja in probleme, pravice in dolžnosti človeka ter njegova razmerja do socialnih organizacij naroda in države. Zato pa je treba še močne politične vzgoje. Meni se zde politične razmere pri nas znak naše politične primitivnosti," je že leta 1919 v Ljubljanskem Zvonu ugotavljal geograf in zgodovinar Anton Melik. Glede na omenjene vrednote in vzorce obnašanja, smo očitno tam tudi ostali. Pa čeprav se zgodovina za politike začne šele leta 1945 oziroma 1991. Toda korajža velja. Danes poslanci streljajo le še z besedami, v prazno.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin