Petek, 21. 7. 2023, 22.04
1 leto, 5 mesecev
Kako je v Sloveniji svetloba pregnala temo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,37
Pred drugo svetovno vojno je elektrifikacija zajela polovico prebivalstva Dravske banovine (območje današnje Republike Slovenije brez Primorske in dela Notranjske).
Na Slovenskem se je prva širokopotezna elektrifikacija zgodila med obema vojnama, še večji pospešek pa je elektrifikacija dobila po drugi svetovni vojni. Če smo pred drugo svetovno vojno v Sloveniji proizvedli zaokroženo 300 milijonov kilovatnih ur, smo leta 1992 prišli že na 12 tisoč milijonov kilovatnih ur elektrike.
Prva žarnica na Slovenskem je zasvetila v Mariboru leta 1883, štiri leta po njeni iznajdbi. Postojnska jama in kopališče Laško sta bila z elektriko razsvetljena že sredi osemdesetih let 19. stoletja. Prva javna hidrocentrala je začela delovati leta 1894 v Škofji Loki, leta 1895 pa dizelska elektrarna, ki je napajala prvi električni tramvaj v Piranu.
Uporaba elektrike najprej omejena na mesta
Leta 1897 je začela na Ljubljanici na Fužinah pri Ljubljani delovati prva hidroelektrarna na trifazni električni tok, ki je oskrbovala bližnjo papirnico v Vevčah. Vendar so bile to le posebnosti - množične uporabe elektrike še ni bilo, ker je bila za povprečne potrošnike predraga, investicije v naprave in omrežje pa previsoke, piše slovenski ekonomski zgodovinar Žarko Lazarević.
Na začetku so elektriko najprej uporabljali za razsvetljavo tovarn, sledila je uporaba elektrike pri javni mestni razsvetljavi ter za pogon vodnih črpalk in tramvajev. Pred prvo svetovno vojno je le malo industrijskih podjetij in rudnikov uporabljalo elektriko za pogon strojev ali razsvetljavo. Uporaba elektrike je bila najprej omejena na mesta.
Prve elektrarne so bile majhne
Kot piše Lazarević, so v začetku uporabljali enosmerni tok, ki ni omogočal prenosa električne energije na večje daljave. Zato so bile prve elektrarne majhne, z od deset do sto kilovatov moči, in namenjene uporabi elektrike v neposredni bližini.
Leta 1960 so v Sloveniji tri četrtine elektrike pridobili iz vodnih virov, a je zaradi gradnje novih termoelektrarn ta delež do leta 1970 padel na malo več kot polovico, do leta 1982 pa na 28 odstotkov. Na fotografiji: Termoelektrarna Trbovlje leta 1957.
Ob koncu prve svetovne vojne so bile v Sloveniji naslednje večje elektrarne: Fala z močjo 35.150 kilovatov, Završnica in Bohinj z močjo 2.250 kilovatov ter Ljubljanska mestna elektrarna z močjo 1.200 kilovatov.
Da bi preprečil nemškemu kapitalu nadzor nad elektriko in elektrifikacijo, je v kranjskem deželnem zboru uveljavil predpise, ki so napeljevanje elektrike v deželi Kranjski izročali v roke Slovencem. Lampe je tudi ustanovil Kranjske deželne elektrarne in bil zaslužen za gradnjo hidroelektrarne Završnica, ki je bila končana leta 1914.
Elektrifikacija po prvi svetovni vojni
Po prvi svetovni vojni se je začela obsežna elektrifikacija. Zgrajene so bile nove elektrarne – do druge svetovne vojne so se tako zmogljivosti slovenskih elektrarn podvojile. Gradilo se je tudi daljnovodno in krajevno električno omrežje, piše Lazarević.
V letih 1929 in 1934 sta bili pri državnem rudniku Velenje zgrajeni dve termoelektrarni skupne moči 7.250 kilovatov, v Trbovljah pa leta 1938 elektrarna z močjo 12.500 kilovatov. Zgrajenih je bilo tudi več manjših krajevnih in tovarniških elektrarn.
Dve osi elektrifikacije Slovenije
Elektrifikacija Slovenije je med obema vojnam potekala v dveh trasah. Ena smer, ki so jo gradile Kranjske deželne elektrarne, je izhajala iz elektrarne v Završnici na Gorenjskem in potekala proti vzhodu. Druga smer se je začenjala v falski elektrarni pri Mariboru in širila omrežje od severa proti jugu, dejansko na Štajerskem, pojasnjuje Lazarević.
Za elektrifikacijo Slovenije je bil pomemben datum 15. avgust 1931, ko je bilo prvič sklenjeno in povezano električno omrežje v Sloveniji.
Elektrifikacija proti vzhodu je potekala hitreje kot v smeri sever-jug. Razlog je bil v poslovni politiki švicarskega podjetja Schweizerische Elektrizitäz- und Verkehrgesellschaft iz Basla, lastnika elektrarne na Fali in izvajalca elektrifikacije od severa proti jugu, ki ni kazal zanimanja za širitev omrežja na podeželju, ampak se je omejila na kraje z razvito industrijo.
Zgodovinski dan, ko je bilo povezano električno omrežje
Kot piše Lazarević, je bil za elektrifikacijo Slovenije oziroma Dravske banovine pomemben datum 15. avgust 1931. Takrat je bilo prvič sklenjeno in povezano električno omrežje v Sloveniji. To so dosegli tako, da so v omrežje vključili daljnovod Črnuče-Velenje (v Velenju so že pred tem ob rudniku na račun nemških reparacij zgradili veliko termoelektrarno). S tem je bilo sklenjeno slovensko omrežje za prenos električne energije, kajti povezali sta se dve do tedaj ločeni distribucijski smeri.
Postavitev tega daljnovoda je omogočila tudi priklop Ljubljane na slovensko električno mrežo, kajti Ljubljana se je do takrat oskrbovala z elektriko iz mestne elektrarne ter iz elektrarn v Šiški in Tacnu.
Elektrifikacija po drugi svetovni vojni
Pred drugo svetovno vojno je elektrifikacija zajela slabo polovico prebivalstva Dravske banovine (območje današnje Slovenije brez Primorske in dela Notranje, ki sta bila tedaj del Italije, op. p.).
Jedrska elektrarna Krško je v celoti začela delovati februarja 1982.
"Po letu 1945 je elektrifikacija, v razmerah komunistične gospodarske ureditve, poleg gospodarskega vidika pridobila izrazit ideološki naboj. Postala je ne le simbol, temveč tudi ideološko merilo napredka," ugotavlja Lazarević.
Vstop Slovenije v jedrsko dobo
Leta 1960 so v Sloveniji tri četrtine elektrike pridobili iz vodnih virov. Zaradi gradnje novih termoelektrarn je ta delež do leta 1970 padel na malo več kot polovico. Delež hidroelektrarn je po tem letu še naprej padal, naraščal pa delež termoelektrarn, ki so do leta 1980 že prispevale več kot polovico proizvedene elektrike v Sloveniji.
Po vključitvi Jedrske elektrarne Krško v omrežje, ta je v celoti začela delovati februarja 1982, so se deleži postavili na novo. Njena vključitev v omrežje s polno močjo je dvignila razpoložljivi obseg električne energije za malo manj kot 40 odstotkov, kar je bil izjemen prirast v vsej zgodovini elektrifikacije Slovenije.
Deleži različnih vrst elektrarn
Leta 1982 so hidroelektrarne v skupno proizvodnjo elektrike prispevale le še 28 odstotkov, termoelektrarne 48 odstotkov in jedrska elektrarna 24 odstotkov. V devetdesetih letih preteklega stoletja sta se deleža termoelektrarn in jedrske elektrarne tako rekoč izenačila po pomenu, hidroelektrarne pa so prispevale manj kot 30 odstotkov proizvedene električne energije, še pojasnjuje Lazarević.
Žarko Lazarević, Spremembe in razmišljanja: gospodarsko-zgodovinske refleksije, Ljubljana 2015.
