Kako je slovenski Sherlock Holmes reševal umore

Polnih 35 let je bil priča večini krvavih prizorišč v Sloveniji. "Zdaj sem povsem odklopil, svoje sem naredil," pravi 60-letni Celjan, ki je zadnji dve leti v pokoju. Kriminalist je postal zato, ker se mu je zgodila krivica, ko so ga med študijem osumili kraje.

Darko Delakorda se z grenkobo v glasu spominja tudi konca svoje kariere. "Na policiji smo bili nepogrešljivi, potem pa je dva meseca pozneje prišla pošta direktorja policije in ministra, da 'ta stari' moramo iti," pravi.

Z nekdanjim vodjo za krvne in seksualne delikte na generalni policijski upravi smo se pogovarjali nekaj dni po uspešni policijski preiskavi smrti Zorice Škrbić, o podrobnostih, ki so pomembne, da policija uspešno odkrije storilce kaznivih dejanj, o zbiranju dokazov in o tem, zakaj je v postopkih pomembna tudi ženska intuicija.

Imate zanimivo zgodbo, kako ste sploh postali kriminalist. Kot študent prava v Mariboru sem imel neljubi dogodek, ko so kriminalisti mene in dva kolega po krivici osumili, da smo na brucovanju sotrpinu odtujili neke dokumente. Dobil sem celo policijski dosje. Na koncu so prijeli pravega storilca, a se mi ni nihče opravičil za to krivico.

Po koncu študija in vojski sem se prijavil na prvi javni razpis za kriminalista. To, da se mi ni nihče opravičil, sem imel vse življenje pred sabo. Dokler nekaj ne dokažeš, imaš pred sabo nedolžnega človeka. Mislil sem, da bom na policiji nekaj let, a sem ostal celotno kariero na krvnih deliktih in seksualnih deliktih.

Kriminalisti so konec tedna ovadili šest oseb, ki naj bi bili vpleteni v ugrabitev in uboj Zorice Škrbić. Nam lahko pojasnite, kako se kriminalisti lotijo takšne preiskave? Vsak primer je specifičen, sploh na krvnih in seksualnih deliktih, ko gre za najtežja kazniva dejanja. Zelo pomembna je prva informacija, ali je klic, anonimna prijava, ali se naključno izve … Ko to informacijo policist sprejme od občana, je zelo pomembno, da policija iz njega izvleče čim več.

Ker se ljudje nočejo izpostavljati, smo pred leti uvedli anonimne telefone, ker prijavitelju tako zagotoviš anonimnost.

Ali policija lahko identificira anonimnega klicatelja? Nikakor, ker je to zaščitena telefonska linija. Policija do tega klica ne more priti. Tudi sodišče do zdaj še ni izdalo odredbe, da bi se razkrilo klicatelja. Čim bi se to enkrat zgodilo, potem to ni več anonimni telefon. Policija se je zavezala, da se to ne bo izkoriščalo. Policist poskuša od klicatelja, četudi je anonimni, izvedeti čim več.

Kaj se zgodi po prijavi? Ko policija dobi obvestilo, se na kraj pošlje prva patrulja. Če se denimo strelja, gre na kraj pojačana ekipa, ki se mora pripraviti samozaščitno. Če pa so našli neko osebo, ki leži, je prva naloga policije, ne glede na to, ali je živ ali ne, da obvesti reševalno službo, gasilce, da se najprej pomaga ponesrečencu.

Policist na kraju najprej preveri ponesrečenca, vedno pa mora imeti v podzavesti, da s prihodom na kraj ne naredi več škode kot koristi. Zapomniti si mora pot prihoda, odhoda, da se ne sprehaja okoli.

Potem zavaruje kraj, ožje in širše, s trakom ali s policisti. Pomembno je, da o svojih aktivnostih sproti obvešča policijsko enoto, s katero je v stiku, da mu pošlje dodatne sile …

Kako široko policija zavaruje območje zločina? Če gre za dogodek v mestu, je pristop popolnoma drugačen, kot če je prostor zaprt, če je na avtobusni postaji ali pa v gozdu na samem. Poleg tega, da fizično zavaruje kraj, mora angažirati vse tiste, ki bi lahko dali kakšne informacije tako o storilcu kot žrtvi. Kraj je zavarovan tako široko, da lahko policija zavaruje vse sledi. Če ni zavarovan in je prepuščen stihiji, lahko pride do spremembe kraja dogodka. To pomeni, da če bomo naknadno našli neke stvari, ne bodo imele dokazne vrednosti na sodišču, saj se bo lahko osumljenec izgovarjal, da mu je bilo podtaknjeno. Zato so zelo pomembni prvi trenutki na kraju zločina.

V vsakem primeru se torej policist najprej posveti žrtvi. Tako je, in tudi ko reševalec odpelje žrtev v bolnišnico, se tja takoj napoti ekipa, ki mora zavarovati sledi na žrtvi. To je pomembno, da ne pride do uničenja oblačil, da se zavarujejo poškodbe, da zdravnik da prve informacije …

Za nas je zelo pomembno, da dobimo povratno informacijo, s čim je bila poškodba prizadejana, ali gre za strelno orožje, kakšno drugo orožje, ali je bila fizična sila, eksplozivno sredstvo … To ni samoumevno, čeprav so v večjih zdravstvenih središčih zdravniki vešči, v manjših pa ne.

Nato sledi iskanje sledi? Ko je kraj zavarovan, je pomembno, na kakšen način se mikro in makro sledi zavarujejo. Biološke sledi ali po domače DNK sledi so zelo pomembne, lahko so slabo vidne ali nevidne. Vse je treba na strokoven in primeren način zavarovati. Kriminalistični tehniki ali forenziki so zadnja leta oblečeni že kot vesoljci, da s svojim delovanjem ne uničijo sledi oziroma na kraju ne puščajo svojih. Da imajo vse sledi dokazno vrednost na sodiščih, je treba vse sledi natančno označiti.

Treba jih je zavarovati, da se točno ve, kdaj, kje, kako je bila najdena, kdo jo je našel, kdo jo je zavaroval, da se odloži v ustrezno embalažo in da se lahko sledi tej poti do laboratorija in na koncu do sodišča. Ker poskušajo odvetniki te dokaze izničiti, je ta protokol zelo pomemben.

Kdo vse je prisoten na kraju dogodka? Ko pride policija na kraj, je dolžna obvestiti preiskovalnega sodnika, ki je alfa in omega preiskave. Pride tudi tožilec, a tisti, ki je odgovoren, je preiskovalni sodnik. Policija mu nudi strokovno pomoč in je odgovorna, če so sledi slabo zavarovane … Ekipa, ki je na kraju, je tim. To so preiskovalni sodniki, tehniki, forenziki, ljudje, ki imajo izkušnje.

V primeru krvnih deliktov se obvezno angažira tudi izvedenec sodne medicine. On sam po sebi ne bo prišel, nekdo ga mora predlagati. Če izvedenec vidi zadevo na kraju, je to popolnoma drugače, kot če vidi človeka mrtvega na mizi. Zato je tudi interes izvedenca, da pride, tam zapiše svoja opažanja, tudi sam fotografira. Pomaga tudi mrliškim oglednikom. Prvi je zdravnik, da potrdi smrt, nato mrliški oglednik.

Kaj sledi, ko so dokazi zbrani? Ko so dokazi zbrani, je zelo pomembno zbiranje obvestil, neformalno zbiranje, ko gre policija od vrat do vrat, sprašuje občane. To so sila pomembne informacije. Kot je bilo pomembno v preiskavi Zorice Škrbić, da dobijo informacije o storilcih, smeri gibanja ugrabiteljev, o avtomobilih, registrskih številkah.

Četudi se ljudem zdi, da nimajo kaj pametnega povedati, je to pomembno, da se lahko zloži mozaik. Ko se to vse zloži, analizira, je pomembna prav vsaka malenkost. časih rečejo, pa sem že vse trikrat povedal, a po določenem času se najde še kakšen nov detajl. Informacije se dajo ovrednotiti, se tudi navzkrižno preverjajo, se dopolnjujejo. O vseh postopkih, ki stečejo po tem, je treba sproti obveščati tožilca, on je gospodar postopka.

Poleg teh klasičnih metod so pomembne tudi prikrite metode. V primeru Škrbićeve sta se uporabili obe metodi. Policija je prišla do podatkov za en krog oseb, ki bi lahko bile povezane, in ker s klasičnimi metodami ne bodo mogli priti daleč, so se z argumenti obrnili na tožilstvo in nato do preiskovalnega sodnika. Ta mora namreč izdati odredbo za tajno delovanje, pa naj gre za prisluhe, sledenje, ozvočenje, tajne delavce, tajne sodelavce.

Ko je enkrat zbranih dovolj dokazov, ko forenziki v laboratorijih opravijo svoje delo, ko imamo mnenje izvedencev sodne medicine in vseh drugih, je naloga policije, da sestavi ovadbo, ki jo pošlje na tožilstvo.

S tem se delo policista konča? Če gre za eno osebo, ki je vpletena v en umor, potem je za policijo zgodba končana. V primeru Škrbićeve pa zgodba nikakor še ni končana. Prepovedano je zbirati določena obvestila za osebe, ki so že v postopku, potem je stvar sodišča, če odredi še dodatno preiskavo.

Ne moremo pa mi za enega Franca, ki je v priporu, zdaj še dodatno kar nekaj zbirati. Če pride informacija, je treba seznaniti tožilca, sodnika, sami pa ne smejo delati. Policija pa ima zagotovo interes, da razkrije celoten krog osumljencev. Ne samo policije, to je interes celotne preiskave. Zato lahko potem pride do ustreznega sodnega postopka, do obsodbe v imenu ljudstva, brez kančka dvoma.

Ko govorite o tem, odvetnik Peter Čeferin je v intervjuju povedal, da je še vedno prepričan, da je Ivan Perić, ki prestaja 30-letno zaporno kazen zaradi umora svojih bližnjih, nedolžen. Bil sem osebno angažiran v tej zadevi. Dokazi, ki smo jih našli, so nesporni. Kar nas je navedlo k temu, da bi lahko bil storilec prav Perić, je telefon pokojnega Rakića, ki ga je uporabljal še tik pred smrtjo, naslednji dan pa je bil ta telefon v Perićevih rokah, ki smo mu ga pozneje zasegli.

Poklicali smo zadnje osebe, s katerimi je komuniciral pokojni Rakić. Zadnja nam je zagotovila, da je govorila prav z Rakićem. To je bilo nekaj ur pred smrtjo. Z vsemi osebami tisti dan smo govorili.

Odvetnik je želel izničiti tudi dokaz, ko ga je posnela videokamera. Ko Perić uradno še ni vedel, da so mrtvi, je uporabljal Rakićeva vozila, čeprav mu je očim, ker ni hotel delati, vzel telefon, avto, prepovedal tudi sam vstop v stanovanje. Na kraju tudi ni bilo nobenih sledi o vlomu, nobenega nereda, saj je on prišel povsem legalno, z mamo sta se tisti dan slišala.

Po dejanju je vzel očimovo uro in telefon, verjetno tudi denar, čeprav ne vemo, koliko. Za seboj je zaklenil in se odpeljal. Obremenili so ga tudi prijatelji, ker je to hotel storiti že nekaj mesecev prej. Nabavljal je tudi orožje. Na enem hribu so orožje tudi preverili, tam smo našli tudi tulec. Niti kančka dvoma ni. Je pa z obnašanjem prepričal Čeferina.

Preiskovali ste vse najhujše umore v zadnjih 30 letih, kateri primer vas je najbolj prizadel? Kar nekaj je takih; ne bi o imenih zaradi svojcev. Grozni so vsi primeri, kjer so žrtve otroci, starejši, tisti, ki se niso mogli braniti, ki so bili brutalno mučeni.

Policija je ugotovila, da so imeli storilci v primeru Zorice Škrbić razdeljene vloge, da so imeli načrt tudi, kako zavajati policiste, če pride do preiskave … Čista organizirana kriminalna združba, z razdeljenimi nalogami, s popolnim scenarijem. A kot je videti, so udeleženci že imeli postopke s policijo …

Res grozno … Nobene olajševalne okoliščine ne vidim za tovrstne storilce. Na koncu je pomemben naročnik, kdo stoji za to zadevo. Upam, da bodo fantje temu prišli do konca.

Pomemben je tudi element skesanca, da se tisti, ki nimajo glavne vloge, dogovorijo s tožilstvom za nižjo kazen, če povedo kaj več. To je nekaj pozitivnega, kar je prinesla nova zakonodaja.

Ker naj bi šlo tudi sicer za nasilneže, ki so znani po ustrahovanju, izsiljevanju, so ljudje še toliko bolj previdni pri podajanju informacij … To je problem, tisti ljudje, ki določene stvari vedo, se ne želijo izpostavljati, saj lahko sami podležejo tem pritiskom, ko so nato ustrahovane celotne družine. V tujini uporabljajo status zaščitene priče, ko spremeniš identiteto priče, preseliš v drugo državo … Če hoče policija uporabiti anonimno informacijo, jih mora razkriti.

Ali pri nas obstajajo takšni primeri, ko smo zaščiteno pričo preselili? So redke izjeme, na prste ene roke lahko prešteješ. Status zaščitene priče je povezan z velikimi stroški, s sporazumom z drugimi državami. Če takšno pričo umakneš na Hrvaško, nisi ničesar dosegel, če pa hočeš v ZDA, so že stroški, sporazumi. Tudi ljudje se morajo s tem strinjati.

So bili priča umorom? Bili so priče najhujšim deliktom. Tega je zelo malo, so pa.

Kako pomemben je pri preiskavi ženski vidik, torej prispevek kriminalistke? Ko sem bil vodja oddelka za krvne delikte, sem vedno pozdravljal, da je v ekipi kriminalistka. V določenih pogovorih z žrtvami, nenazadnje tudi s storilci, je v taktiki in metodi zaželeno, da lahko govori ženska. Če gre za seksualne delikte, kjer so žrtve ženske, morda lažje vzpostavi stik. Ni pa to pravilo. Veliko žrtev v praksi apriori ni želela govoriti z žensko, ampak načeloma je to idealno.

To je dobro za sam tim, pa ne zato, ker je lepo, da smo mešani, ampak ker ženske razmišljate drugače, ste bolj racionalne, imate šesti čut, velikokrat je prišla kakšna ideja od kolegic. V skupini, ki je bila na mojo pobudo ustanovljena 2007 na ravni GPU za preiskovanje najhujših umorov, so prisotne tudi usposobljene kriminalistike. To je zagotovo dodana vrednost. V tem času od 2007 do zdaj je raziskanost najhujših krvnih deliktov tako dobra, da, moram potrkati, nimamo nerešenih primerov.

Okoli 30 jih je še neraziskanih, starejših umorov. A tudi te tim uspešno rešuje. Recimo primer Nine Dobrič, ko so trije moški ugrabili avtoštoparko in jo umorili, je bil prvi naš uspeh, ki je potrdil, da je bilo pametno ustanoviti skupino. Kot veste, se je klobčič začel odvijati po šestih letih.

Kriminalisti in kriminalistke se lahko ukvarjajo izključno z enim primerom in niso obremenjeni z drugimi zadevami. Na ravni policijskih uprav kriminalisti preiskujejo denimo umor, pa se vmes zgodi denimo še en umor. Razpeti so, medtem ko se ta tim posveti res samo enemu umoru, v skupini so zbrani najboljši kriminalisti.

35 let ste se ukvarjali z najhujšimi delikti, kakšne posledice to pušča na človeku, ste kdaj poiskali strokovno pomoč? Ta poklic je zelo težek, spoštovanja vreden. Vsako delo je častno, a če se vse življenje ukvarjaš s tragedijami … To mora človek psihično zdržati.

Moram reči, da sem edini v Sloveniji, od leta 1945 naprej, ki sem vse življenje delal na krvnih deliktih.

Sem tak človek, da ko nekaj delam, delam s polno angažiranostjo. Ko pa smo določeno zadevo končali, smo sedli skupaj, šli na malico, kaj spili in zadevo premleli, si povedali, kar smo si imeli. Nihče te ni mogel nagraditi, ker se to ne da. Neko zadoščenje doživiš, ko lahko svojcem poveš, da smo odkrili storilca, da bo kaznovan.