SiolNET. Novice Slovenija
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Kako izbrati ustrezno usposobljenega psihoterapevta?

4

termometer

Slovenija ima ta trenutek približno 200 psihoterapevtov, če bi upoštevali normative Svetovne zdravstvene organizacije, pa bi jih potrebovali najmanj desetkrat več.

Omenjeni normativi namreč priporočajo enega psihoterapevta na tisoč prebivalcev.

Že leta si prizadevate urediti področje psihoterapije in med drugim psihoterapevte kot samostojen poklic umestiti ob bok psihologom in psihiatrom. V okviru teh prizadevanj vam je uspelo, da ste leta 2006 v sodelovanju z zasebno Univerzo Sigmunda Freuda (SFU) z Dunaja tudi v Ljubljani začeli fakultetni študij psihoterapevtske znanosti. Nacionalna agencija za kakovost v visokem šolstvu RS pa je leta 2013 fakulteto tudi akreditirala. Katera znanja vas zlasti razlikujejo od psihiatrov in psihologov, s katerimi vas sicer pogosto zamenjujejo?

Na fakulteti imamo pet glavnih izobraževalnih stebrov, zlasti dva nas precej razlikujeta od psihiatrov in psihologov, in sicer psihoterapevtski in družboslovni predmeti.

V okviru psihoterapevtskih predmetov se študentje spoznavajo z 250-letno tradicijo psihoterapije, znotraj katere so se zlasti v 20. stoletju razvile glavne smeri, kot so psihoanalitska, logoterapija, individualna psihologija, kognitivno-vedenjska, sistemska, humanistične, telesna, integrativna, hipnopsihoterapija in tako dalje.

In sodobni psihoterapevt mora poznati vse pomembnejše tradicije. Dandanes smo namreč v fazi integracije, saj smo spoznali, da nobena od smeri, gledano splošno, ni bolj učinkovita od drugih.

Iz teh različnih smeri so se v zadnjih 30 letih oblikovala transdisciplinarna znanja, ki jih lahko imenujemo psihoterapevtska znanost. Zato je tudi smiselno psihoterapijo umestiti v akademski okvir, ki omogoča nadaljnji razvoj njene znanstvenosti.

Drugi steber, ki nas razlikuje, so družboslovni predmeti, ki omogočajo razumevanje širšega družbenega okvirja, v katerem se dogaja psihoterapevtska dejavnost.

Seveda pa študij sestavljajo tudi predmeti s področja psihologije, nevroznanosti, psihiatrije, medicine in metodologije, saj se mora vsak študent seznaniti s temelji raziskovalnega dela in raziskavami na področju psihoterapije.

Ali ni za psihoterapevstko delo potrebna določena občutljivost, ki je povezana tudi z določeno stopnjo osebne dozorelosti? Je ta po končani fakulteti mogoča?

Poznam pomisleke v zvezi s študijem psihoterapije takoj po srednji šoli, da naj bi bili diplomanti premladi, osebnostno manj zreli in naj ne bi imeli dovolj življenjskih izkušenj. Vendar na vprašanje odgovarjam s protivprašanji: kako pa, da lahko bodoči socialni delavci, socialni pedagogi, zdravniki, psihologi, teologi in učitelji začnejo študij po srednji šoli? V čem je psihoterapija tako posebna v primerjavi s temi študiji? Ali njihov način dela s človekom ni primerljivo zahteven in tudi primerljivo odgovoren?

Poleg tega je študij psihoterapije doslej edini univerzitetni študij, ki v okviru rednega študijskega programa vključuje obvezno intenzivno delo na sebi, tako imenovano osebno izkušnjo, in sicer v obsegu najmanj 250 ur.

To omogoči študentu intenzivnejše osebnostno zorenje in takih spodbud ni pri nobenem drugem študiju. Če sta na primer študenta medicine in psihoterapije na začetku študija primerljivo osebnostno zrela, bo praviloma do konca študija študent psihoterapije dosegel večjo osebnostno zrelost oziroma integriteto kot njegov vrstnik. In to prav zaradi narave študija. Osebno zorenje je namreč treba zavestno negovati.

Kako preverjate stopnjo osebnostnega zorenja študentov? Že s prejemom na fakultetni študij psihoterapije z vsakim kandidatom opravimo intervju in seminar osebne izkušnje v mali skupini. To je prvo sito, kjer je mogoče odkriti osebnostno neprimerne posameznike.

Najpomembnejše sito pa je od tretjega letnika prve stopnje, ko supervizorji spremljajo študentovo terapevtsko delo s pacienti. Če ima študent težave, lahko povečajo obseg kliničnega dela pod nadzorom ali upočasnijo njegovo pot do diplome in priporočijo dodatno osebno izkušnjo, dokler ne razvije potrebnih kompetenc in zrelosti. V skrajnem primeru študentu predlagajo prekinitev študija.

Naj tudi še povem, da raziskave o učinkovitosti psihoterapije kažejo, da so mladi terapevti na splošno podobno uspešni in učinkoviti kot izkušeni. Njihove prednosti so med drugim v veliki radovednosti, učljivosti, motiviranosti in zagnanosti.

Študentje so torej med študijem deležni intenzivne psihoterapije tudi sami, še preden jo začnejo izvajati?

To načelo je uvedel že Freud, ki je bil prepričan, da nihče ne bi smel opravljati psihoanalize, če ni na kavču tudi sam preležal nekaj let. To načelo je do danes ostalo sestavni del standardov v izobraževanju psihoterapevtov.

Psihoterapija je namreč eden izmed čustveno najbolj zahtevnih poklicev, ki narekuje izjemno visoko stopnjo empatije in hkrati razumske distance. Terapevt si namreč ne sme dovoliti, da bi ga pacientove težave tako vsrkale, da se ne bi zmogel odmakniti in težav videti iz širše perspektive. Pacientu se moraš znati približati in se vživeti v njegovo kožo, hkrati pa ne smeš izgubiti treznega pogleda. In takšna prilagodljivost je zelo zahtevna.

Težava ljudi, ki imajo nizko stopnjo čustvene in socialne inteligence, je, da do trpljenja drugih ljudi ali ostanejo preveč distancirani ali se z njim preveč identificirajo in se iz tega ne znajo izkopati.

To je pomembno, saj psihoterapevtsko zdravljenje temelji na pogovoru in v veliki meri pomeni zdravljenje z odnosom.

Med psihoterapevtom in pacientom se razvije terapevtski delovni odnos, v katerem so ključnega pomena trije elementi: da se skupaj dogovarjata o ciljih terapije in korakih, ki vodijo do njih, najpomembnejša pa je čustvena vez med njima. Da se vzpostavi in vzdržuje, ni pomembna le verbalna, temveč tudi neverbalna uglašenost.

Razvijeta se zaupanje in občutek varnosti. Lepa prispodoba za terapevtsko zvezo sta dva plezalca, ki sta pri vzpenjanju na goro povezana z vrvjo. Ta ponazarja čustveno vez, zaupata si, ko se varujeta pri vzpenjanju k cilju. Da bi prišla na vrh, pa morata dobro izbirati posamezne raztežaje. Do cilja vodi veliko majhnih korakov.

In sodobna nevroznanost je v zadnjih 15 letih pokazala, da se, če terapevtski pogovor deluje, dogajajo spremembe v delovanju in strukturi pacientovih možganov.

Kje vse je lahko psihoterapija učinkovita in kje so njene meje?

Indikacijsko področje za psihoterapijo je zelo široko, vendar ima tudi svoje meje. Naj ponazorim s primerom. V petdesetih letih 20. stoletja je obstajal velik optimizem, da je mogoče s psihoterapijo zdraviti tudi psihotične motnje. V šestdesetih in sedemdesetih letih pa je prišlo obdobje treznjenja, saj so raziskave pokazale, da je veliko manj učinkovita, kot so upali.

Če pa psihoterapijo, predvsem družinsko, izvajamo v okviru modela skupnostne obravnave psihotičnih težav, kjer se v paketu ljudem poleg zdravil ponudi pomoč za preživljanje prostega časa, pomoč pri zaposlovanju in bivanju, na primer v stanovanjskih skupinah, so lahko rezultati dobri.

V zadnjem obdobju analize stroškov in koristi širijo seznam telesnih bolezni, pri katerih se tudi ekonomsko obrestuje dodati psihoterapijo pri obravnavanju komorbidnosti, ki je v veliki meri povezana s stresnimi življenjskimi dogodki. Psihoterapija je lahko pri obvladovanju stresa v veliko pomoč na primer pri onkoloških bolnikih ali bolnikih z multiplo sklerozo.

Če gre psihoterapija z roko v roki s psihofarmakoterapijo in nekaterimi alternativnimi metodami, se njeno uporabno področje širi.

Kot že rečeno, je področje psihoterapije v Sloveniji še vedno precej neurejeno, tako med drugim poklic psihoterapevta ni registriran in posledično tudi ni reguliran, dostopnost do storitev je zelo različna, prav tako sta različni tudi njihovi kakovost in cena. Kako torej izbrati ustrezno usposobljenega psihoterapevta?

V Sloveniji ni preglednega sistema, ki bi ponudil vpogled v ustrezno usposobljenost in kakovost psihoterapevta, zato je na tem področju trenutno kar precej sive ekonomije. Koliko je ljudi, ki nimajo ustrezne izobrazbe in ponujajo kvazipsihoterapevtske storitve, pa nihče ne ve. K nepreglednosti pripomore tudi to, da nekateri psihoterapijo oziroma neko obliko svetovanja ponujajo v paketu z drugimi alternativnimi metodami.

Toda neuradni register oziroma seznam psihoterapevtov s priznano izobrazbo na evropski ravni vendarle obstaja. Imata ga Slovenska krovna zveza za psihoterapijo in Združenje psihoterapevtov Slovenije. Svoj seznam ima tudi naša fakulteta. Sicer pa se, ker je Slovenija majhna, informacije o dobrih terapevtih hitro širijo tudi od ust do ust.

Če bi imeli zakon, bi dostopnost do psihoterapevtskih storitev lahko izboljšali tudi s povečanjem možnosti za pridobitev državnih koncesij, saj zavarovalnice te storitve trenutno plačujejo le v zelo omejenem obsegu, če jih izvajajo psihiatri ali klinični psihologi.

Kolikšna pa je trenutno cena teh storitev?

Od 20 do 100 evrov za uro. V ambulanti naše fakultete je cena 40 evrov in jo prilagajamo plačilnim možnostim pacientov, kar pomeni, da lahko storitve dobijo tudi po simbolični ceni ali zastonj.

Področje psihoterapije si želite tudi zakonsko urediti in osnutek zakona o psihoterapevtski dejavnosti je že na ministrstvu za zdravje, vendar pa, kot pravite sami, koraka naprej ni mogoče narediti, dokler ni posodobljen zakon o zdravstveni dejavnosti, na kar pa bo, kot kaže, treba čakati še nekaj časa. Pa vendar, kaj bi z zakonom o psihoterapevtski dejavnosti, poleg že omenjenega, želeli doseči? Povejte nekaj ključnih stvari.

Pomembno bi bilo, da bi zakon psihoterapijo definiral kot zdravstveno dejavnost in psihoterapevta kot zdravstveni poklic. Z zakonsko podlago bi lahko oblikovali tudi zbornico z javnimi pooblastili za podeljevanje licenc psihoterapevtom in vodili uradni register, s čimer bi izboljšali nadzori.

Psihoterapijo bi bilo treba tudi bolj umestiti v sistem javnega zdravstva, zlasti na primarno oziroma osnovno raven.

Zakon bi zagotovil podlago za ustrezno ureditev izobraževanja po evropskih normativih, kar bi posledično pomenilo tudi razmejitev poklicne psihoterapije od tako imenovane generične.

Tako bi lahko bil poklicni psihoterapevt le tisti, ki opravi vse psihoterapevtsko izobraževanje in usposabljanje po evropskih kriterijih. Po normativih Evropske zveze za psihoterapijo je treba za pridobitev Evropske diplome iz psihoterapije zbrati najmanj 600 ur teorije, 600 ur supervidirane psihoterapevtske prakse s pacienti z najmanj 150 urami supervizije in 250 ur tako imenovane osebne izkušnje.

Generično psihoterapijo pa bi lahko izvajali strokovnjaki različnih poklicev, kot so primer socialni delavci, šolski psihologi, vzgojitelji ali učitelji, ki ne bi imeli popolne psihoterapevtske izobrazbe, ampak bi si z nekaterimi psihoterapevtskimi znanji pomagali pri povečanju učinkovitosti in kakovosti osnovne poklicne dejavnosti.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin