Kaj vse je že rekel Gregor Virant?

Vstop Gregorja Viranta v strankarsko politiko je sledil večkratnim zanikanjem, da bi ga kaj takega zanimalo. Tako je recimo še konec julija letos v našem Intervjuju tedna zatrdil, da ni dovolj motiviran za ustanovitev stranke in da ni pripravljen iti tako daleč, da bi se popolnoma prepustil politiki. Virantova "olajševalna okoliščina" je lahko, da je odločitev za vstop v politiko res težka, da takrat še ni bilo gotovo, da bomo imeli predčasne volitve in da bo na politično sceno vstopilo nekaj novih političnih igralcev.

"Ne bom ustanovil stranke" Veliko bolj odločen je bil Virant pri izjavah, da na volitvah ne bo nastopil s svojo stranko. V prvi napovedi nastopa na volitvah je dejal, da je za ustanavljanje stranke prepozno. Nato, da bo prav zbiranje potrebnih osem tisoč podpisov volivcev dokaz, ali so prava politična izbira.

Sledila je izjava: "Če bomo ugotovili, da ustanovitev stranke iz čisto tehničnih vzrokov pomeni poenostavitev postopka za kandidaturo, potem se bomo verjetno odločili za to možnost." A pravnik Virant je zagotovo že od začetka vedel, da je z ustanovitvijo stranke veliko lažje vložiti kandidature in da nestrankarske liste nimajo možnosti rednega mesečnega financiranja iz državnega proračuna, kot to velja za politične stranke, ki presežejo odstotek glasov na volitvah.

Usodna nespretna obramba nadomestila plače Nedoslednost v izjavah se je Virantu prvič močno maščevala v volilni kampanji ob aferi o nadomestilu. Morda bolj kot to, da je poleg nadomestila plače prejemal še visoke honorarje, je Viranta javnomnenjsko pokopala nespretna "obramba". Najprej je zatrdil, da mu po zakonu pač pripada in da ga ne namerava vrniti, nato je v zgodbo vpletel svojo družino, ki da jo je zaradi ministrovanja zanemarjal, ker je prejemal nižje prihodke kot v zasebnem sektorju, nato pa se je zapletal z različnimi zneski, ki jih je nameraval vrniti v proračun.

Zakaj za Viranta veljajo višji etični standardi? Zdaj, ko je Virantova stranka odločilen dejavnik pri oblikovanju vlade, je vprašanje doslednosti pri javnih izjavah in izpolnjevanja tistega, kar politiki obljubljajo, še pomembneje. Virant sam je v predvolilni kampanji dejal, da bodo volivci do njega zahtevnejši kot do ostalih politikov in da pričakujejo visoke etične standarde. Zdaj, ko je tudi predsednik državnega zbora, ki je tretja najvišja funkcija v državi, je takšno pričakovanje še bolj upravičeno.

"Brez SLS ne gremo v koalicijo" Po volitvah se je Virant zapletel tudi z izjavo, da njegova stranka brez SLS ne gre v koalicijo. Izkazalo se je, da takšnega sklepa sveta Liste Virant ni bilo. Za Dnevnik je zadevo pojasnil takole: "To, da si želimo uravnoteženo koalicijo, ne pomeni nujno, da brez SLS nikakor ne gremo vanjo oziroma da je to že odločeno. Če sem izjavil kaj v to smer, izjavo umikam."

Neusklajena ideja o vladi narodne enotnosti S SLS je povezana še ena zgodba, in sicer glede vlade narodne enotnosti. Po posvetovanjih pri predsedniku republike Danilu Türku je namreč Virant izjavil, da trojček strank (DLGV, SLS, DeSUS) ocenjuje, da je za Slovenijo najboljša rešitev vlada narodne enotnosti. A poslanec SLS Jakob Presečnik je to zanikal že nekaj ur zatem. Res pa je, da tudi SLS glede tega ni bila dosledna, saj zdaj zagovarja prav to možnost.

Koliko odstotkov je zelo daleč od koalicije? Veliko nasprotujočih si izjav je Virant izrekel tudi glede možnosti vstopa v koalicijo s stranko Zorana Jankovića. Tako je po prvih pogovorih z Jankovićem izjavil, da so "zelo daleč od koalicije", že po nekaj dneh pa se je ta možnost dvignila na 50 odstotkov.

Kdo da več? Pred volitvami je sicer Virant izjavljal, da bi šel lažje v koalicijo z Janezom Janšo kot z Zoran Jankovićem. Neposredno po volitvah je na to vprašanje odgovoril, da je Janez Janša volitve izgubil. V tem trenutku pa Virant zagovarja stališče, da bi se ob neuresničeni ideji o vladi narodne enotnosti o koaliciji po načelu kdo da več pogovarjal tako z Jankovićem kot z Janšo.