Kaj je narobe s slovenskim sodstvom?

V ponedeljek je Evropska komisija izdala dokument EU Justice Scoreboard 2015, v katerem ugotavlja, kakšno je stanje sodstvu po državah članicah. V njem se glede Slovenije ponavljajo iste ugotovitve, kot jih poslušamo že vrsto let – o številnih sodnih postopkih, visokem številu sodnikov, nezaupanju v sodstvo.

Slovenija je pri učinkovitosti na 15. mestu, pri kakovosti na 25. in pri neodvisnosti sodstva na 24. mestu med državami članicami Evropske unije.

Za komentar ocen, ki jih je dosegla Slovenija, dolgotrajnosti sodnih postopkov in števila sodnikov na prebivalca smo povprašali Lojzeta Udeta in Toneta Jerovška, profesorja in nekdanja ustavna sodnika.

Komentar ocene Evropske komisije glede Slovenije Ude: Velikokrat so te ocene posledica sporočil iz Slovenije. Oni raziskujejo tako, da ugotavljajo mnenje v Sloveniji. Če se neprestano ponavlja trditev o krivosodju, pa o tej in oni napaki, se mi zdi logično, da se to pokaže tudi v oceni Evropske komisije. Pri nas so tudi mediji in nekatere stranke pripomogli, da je ocena taka, kot je.

Jerovšek: Navedeni podatki absolutno držijo. Neodvisnost sodstva je pri nas problematična zato, ker je bipolarnost sodnikov in sodstva zelo prisotna. Vrednostni sistem sodnikov – eni se ne morejo odcepiti od starega, socialističnega sistema, drugi so sprejeli novega. Inercija starega sistema še vedno traja. Ko pride do zloma enega pravnega sistema in do prehoda v drugega, se neodvisna podoba sodstva oblikuje dolga leta.

Smo prvaki v številu sodnih postopkov na prebivalca. Zakaj? Ude: Veliko sporov povzročimo že z našo zakonodajo. Zamislite si ZUJF. Koliko sporov je v trenutku povzročil! Z določeno intervencijo ustavnega sodišča se je potem število sporov zmanjšalo. Ampak še vedno je naša zakonodaja taka, da kar hitro pripelje do sodnih postopkov. Zakonodajalec na to pazi izrazito premalo.

Jerovšek:Število sodnih zadev je tako veliko, ker gre za proces tranzicije in pri nas dnevno tečejo postopki, ki jih ni v nobeni zahodnoevropski državi, kot na primer prenos kapitala, lastninjenje, izbrisi podrejenih obveznic, kazenske zadeve v zvezi s tranzicijo, prevzemi podjetij. Ogromno zadev, ki jih druge države nimajo. Dolgo bo še trajalo, da se bo to izčistilo, kapital olastninil, država opredelila do tistega, kar je njeno. Mene število postopkov ne preseneča.

Zakaj imamo toliko sodnikov in tako dolge sodne postopke? Ude: Deloma je to rezultat tradicije še iz prejšnjih časov – ne le iz obdobja med drugo svetovno vojno, ampak še iz časov pred njo. Imamo pa tudi sorazmerno visoko raven procesnega varstva. Višje je procesno varstvo, bolj se sprožajo sodni postopki in bolj so zapleteni. Počasi popravljamo zakonodajo in krajšamo postopke, še vedno pa bi se dalo na tem področju kaj narediti.

Jerovšek: Ker je zadev tako veliko. Ljudje gredo takoj na sodišče, namesto da bi spore reševali na miren način. Verjetno je tudi premalo civilnodružbenih pobud, prek katerih bi ljudje reševali svoje stigme in probleme. Gotovo pa je del sodnikov neučinkovit, ker nimajo ustreznega znanja. Pomanjkanje znanja pomeni pomanjkanje pregleda nad odločitvami višjih sodišč. Naše fakultete in visoka sodišča bi morali nuditi konkretna izobraževanja.

Očitki se vrstijo že vrsto let. Postavlja se torej vprašanje, ali je sodna reforma, ki se izvaja, ustrezna. Ude: Minister pravi, da ne gre za reformo. To so manjši popravki, ki so v glavnem na mestu. Ko spremljam statistične podatke, poročila vrhovnega sodišča in ministra, se mi zdi, da je področje dovolj urejeno, da se je sodstvo samo prebudilo in mnogo tega samo uredilo. Tako je tudi prav. To je edini način, da se pospešijo sodni postopki.

Jerovšek: Dvomim, da bodo te spremembe, ki so zdaj v parlamentu, bistveno spremenile stanje. Bolj verjamem, da se bo stanje spreminjalo s kritičnim odnosom javnosti do sodišč, z odgovornim ravnanjem predsednikov sodišč do sodnikov, z odgovornim ravnanjem sodnega sveta v postopkih izvolitve na sodniška mesta in seveda v ocenjevanju oseb, pravnikov, ki še niso sodniki in pokažejo sposobnost za sodniško, to je odgovorno delo, dokler zadeve niso rešene. Razni kodeksi in podobno, to so načelne opredelitve do nečesa. Sodni svet jih lahko uporablja, a v bistvu mora imeti lastne kriterije glede tega.

Raziskava kaže, da Slovenci ne zaupamo sodstvu. Ude: To pa. Ne vem, če Slovenci, vsekakor pa ena skupina Slovencev. Res pa je, da tudi sicer zaupanje ni na visoki ravni, v določeni skupini pa še zlasti ne. Mislim na skupino, ki voli SDS, druge desne stranke niti niso tako nastrojene proti pravosodju. Ta stranka in njeni podporniki pa izjemno. Poleg tega so pri tem zelo agresivni in glasni. Vprašanje je, kakšno bi bilo zaupanje brez teh ekstremnih stališč, ki se neprestano ponavljajo, to je težko oceniti. Mislim, da ta ocena Evropske komisije ni objektivna. Vsi drugi pokazatelji, ki so objektivno merljivi, to je na primer krajšanje postopkov, so ugodnejši, kot so bili.

Jerovšek: To jasno kaže, da družba dojema sodstvo kot neučinkovito. Moramo pa vedeti, da je v sodnem sistemu vedno en del nezadovoljnih, ker ima prav ali tožnik ali toženec. In tisti, ki mu sodišče ne da prav, praviloma ne hvali sodišča in sodnika.