Četrtek, 23. 3. 2017, 14.38
6 let, 6 mesecev
Izobraževanje beguncev: z učenjem jezika pridejo na dan tudi navade in odnosi
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,33
2
Sirec Hervidar Mustafa je v Slovenijo prišel leta 2013. Dobro že govori slovensko, kot kulturni mediator pri vključevanju arabsko govorečih oseb v programe vseživljenjskega učenja dela na centru Cene Štupar, kjer med drugim izvajajo tudi izobraževanje za prosilcev za azil.
"Težko je bilo začeti učenje slovenščine. Najprej sem se učil dvakrat na teden po dve uri, potem sem se vključil v program zavoda Cene Štupar. Sprva nisem nič razumel, saj sta bila jezik na ulici in tisti, ki smo se ga učili v razredu, precej drugačna," v smehu o procesu spoznavanja različnih zvrsti jezika, od slenga, ljubljanskega narečja do knjižnega jezika, v skoraj že tekoči slovenščini pripoveduje Hervidar Mustafa, ki ima za sabo 400 ur učenja zanj novega jezika.
"V Mariboru in Celju imam prijatelje. Ko sem govoril z njimi, so prepoznali, kako sem prevzel ljubljansko govorico," o regijskih kontekstih ob svojem primeru govori Sirec.
Opismenjevanje prosilcev za azil
Javni zavod Cene Štupar – Center za izobraževanje Ljubljana že skoraj 60 let izvaja različne programe vseživljenjskega učenja, namenjene številnim ciljnim skupinam, tudi ranljivim, med katerimi so tudi prosilci za azil in osebe s priznanim statusom mednarodne zaščite. Vpis v osnovno šolo za odrasle, pravica, ki vsem omogoča brezplačno pridobitev osnovnošolske izobrazbe, pa je tako v zavodu dostopna tudi omenjeni ciljni skupini.
»Ob povečanem prihodu beguncev, ki smo mu bili priča pred letom in pol, na državni ravni nismo imeli prav dobro razdelanih protokolov za njihovo vključevanje v formalno izobraževanje - osnovno šolo. Vse nas je prehitelo,« situacijo opisuje direktor javnega zavoda Cene Štupar Bojan Hajdinjak. "
Že od leta 2009 so z ministrstvom za notranje zadeve in sredstvi Evropske unije poskrbeli za vključevanje prosilcev za azil v tečaje slovenščine v Azilnem domu v Ljubljani. To zajema osnovno raven spoznavanja jezika, konverzacijo, učno pomoč otrokom in opismenjevanje v latinici, svoj program pojasnjujejo na zavodu Cene Štupar. Od leta 2016 tečaje opismenjevanja za govorce drugih jezikov izvajajo tudi v izpostavi azilnega doma na Kotnikovi in v nastanitvenem centru v Logatcu. Od marca letos pa na navedenih lokacijah med tednom izvajajo še po dve šolski uri organiziranega pouka.
Mladoletni prosilci za azil brez spremstva so deležni še dodatnega programa izobraževanja, ki ga od konec lanskega leta izvajajo vsak dan na šoli za Bežigradom, kjer obiskujejo javnoveljavni program opismenjevanja v slovenščini za odrasle govorce drugih jezikov, z dodatkom za mladoletne prosilce za mednarodno zaščito, ki ga financira ministrstvo za notranje zadeve.
Osnovnošolski program za odrasle
Osnovnošolsko opismenjevanje za odrasle obsega 160 ur slovenščine in 140 ur matematike, kar izvedejo v enem semestru. Če udeleženec doseže standarde znanja, ki so bili spisani za slovenske govorce, sledi prehod v peti razred. Vendar po izkušnjah zadnjih nekaj let, kot pravijo na zavodu Cene Štupar, zaradi nepoznavanja jezika in družbenega ter kulturnega konteksta to ni preprosto. V petem razredu so poleg slovenščine in matematike na predmetniku še likovna in glasbena umetnost, družba, naravoslovje in tehnika ... V nadaljnjih razredih, od šestega naprej, sledijo še druge učne vsebine, med njimi angleščina, zgodovina, geografija, naravoslovje in družboslovje.
Potrebe vsakega udeleženca so specifične in zabeležene v osebnih izobraževalnih načrtih, razložijo na centru Cene Štupar. Največjo oviro za napredek in aktivno vključevanje v družbo govorcem drugih jezikov ob nekaterih sistemskih in družbenih omejitvah pomeni tudi nepoznavanje jezika in družbenega delovanja.
"Najprej sem se učil dvakrat na teden po dve uri, potem sem se vključil v program zavoda Cene Štupar. Sprva nisem nič razumel, saj sta bila jezik na ulici in tisti, ki smo se ga učili v razredu, precej drugačna," v precej tekoči slovenščini pripoveduje Sirec Hervidar Mustafa.
Prosilci za azil v programu opismenjevanja
V zadnjih letih se je v oddelek osnovnošolskega opismenjevanja na zavodu Cene Štupar vpisalo večje število udeležencev, katerih materni jezik ni slovenščina. Pouk izvajajo s pomočjo prevajalca, prevajalnikov, brez skupnega jezika, v manjših skupinah, s pomočjo slikovnega gradiva, prilagojenega učnega gradiva za vsakega posebej, ob praktičnem učenju, urjenju spomina in podobno, metode naštejejo v javnem zavodu za vseživljenjsko učenje. Za to so potrebni individualni pristop, iznajdljivost strokovnih delavcev, povezovanje z drugimi programi in sorodnimi organizacijami.
Inovativni učni pristopi in številne prilagoditve so na Cenetu Štuparju vsakdanja praksa, pravijo, vendar pa, izhajajoč iz resničnega stanja, iz prakse, osnovnošolski program za odrasle potrebuje korenite spremembe, zato da bi lahko ustrezno odgovoril na nove okoliščine in potrebe ljudi, s katerimi nimamo skupnega jezika in ki prihajajo iz drugega kulturnega okolja, poudarjajo v zavodu.
Udeleženci omenjenega programa so iz Sirije, Afganistana, Iraka, Irana, z Madagaskarja, iz Kameruna, Nigerije, Turčije ... Ob različnih kulturnih ozadjih so prav tako različne njihove življenjske zgodbe, tudi izkušnje z učenjem. Nekateri so izobraženi, vendar brez dokumentov, drugi so lahko tudi nepismeni, saj niso bili še nikoli vključeni v izobraževalni sistem, kot ga poznamo pri nas. Razlikujejo se tudi po zmožnostih za učenje, psihofizičnih sposobnostih, starosti, gre torej za izrazito heterogeno skupino, ki zahteva različne pedagoške pristope in prilagoditve.
Udeleženci programa osnovnošolskega opismenjevanja v javnem zavodu Cene Štupar so trenutno iz Sirije, Afganistana, Iraka, Irana, Madagaskarja, Kameruna, Nigerije, Turčije ... Ob različnih kulturnih ozadjih, so prav tako različne tudi njihove življenjske zgodbe, pa tudi izkušnje z učenjem. Nekateri so izobraženi, vendar brez dokumentov, drugi lahko tudi nepisnemi, saj niso bili še nikoli vključeni v izobraževalni sistem, kot ga poznamo pri nas.
Razmere so vse prehitele
"Ob povečanem prihodu beguncev, ki smo mu bili priča pred letom in pol, na državni ravni nismo imeli prav dobro razdelanih protokolov za njihovo vključevanje v formalno izobraževanje, osnovno šolo. Vse nas je prehitelo," razmere opisuje direktor zavoda Cene Štupar Bojan Hajdinjak. "Ko smo se spopadli z večjim številom prosilcev za azil, smo se začeli pogovarjati z ministrstvom za izobraževanje, znanost in šport in takoj uvedli nekatere spremembe, ki izvirajo iz naših preteklih izkušenj z izvajanjem programov za to ciljno skupino."
Od septembra 2015 imajo na Javnem zavodu Cene Štupar tudi projekt začetne integracije, ki ob učenju slovenščine obsega še vpogled v slovensko zgodovino, ustavno ureditev, družbo in kulturo.
Projektni tim, ki ga poleg vodje projektov, organizatorke izobraževanja odraslih Alide Zagorc Šuligoj, Lucije Lučić in Nine Savšek sestavlja še približno 30 profesoric slovenščine, organizira tudi obiske kulturnih institucij, skrbi za medgeneracijski in medkulturni prenos znanj v obliki različnih dogodkov in delavnic. "V dobri veri poskuša ustvariti sproščene učne situacije, da bi se ljudje lahko med seboj bolje spoznali in spoštovali," cilje opredeljujejo v zavodu Cene Štupar.
"V njihove življenjske zgodbe ne posegamo, ker nikoli ne veš, kaj človek doživlja. Kolikor povedo, povedo sami. Sicer pa se trudimo, da jim je tu čim bolj prijetno. V razredu, kjer gre za bolj formalno situacijo, se niti ne želijo izpostavljati," o poučevanju prosilcev za azil pravi učiteljica razrednega pouka Saša Verbančič, ki dela v zavodu Cene Štupar.
Družbeni in kulturni vidiki ob učenju jezika
Z učenjem jezika pride tudi poznavanje navad, odnosov, kulturnega in družbenega okolja, pravi učiteljica razrednega pouka na zavodu Cene Štupar Sara Jakopič - Saraja.
Učiteljici razrednega pouka Sara Jakopič in Saša Verbančič ter pedagoginja slovenskega jezika Alja Sabadžijev iz zavoda Cene Štupar vse pravijo, da v svojem delu uživajo. Ob poučevanju odraslih prosilcev za azil opozorijo na pomen družbenega in kulturnega vidika izobraževanja, ki je pri tem v ospredju. Učenje jezika spremlja tudi spoznavanje navad in odnosov, v kar poskušajo vpletati tudi humor. Ob čemer se novih besed učijo tudi same, predvsem v farsiju in arabščini.
V pogovoru z učiteljicami se dotaknemo tudi pomena senzibilnosti pedagogov za razumevanje težkih življenjskih razmer, ki spremljajo prosilce za azil. Na eni strani vzroki za prihod v Slovenijo, na drugi strani tukajšnji negotov položaj, opredeljen s čakanjem na rešitev prošnje za mednarodno zaščito, s čimer sta povezani tudi motivacija in psihična moč posameznika za učenje novega jezika.
"V njihove življenjske zgodbe ne posegamo, ker nikoli ne veš, kaj človek doživlja. Kolikor povedo, povedo sami. Sicer pa se trudimo, da jim je tu čim bolj prijetno. V razredu, kjer gre za bolj formalno situacijo, se niti ne želijo izpostavljati," pravi Saša Verbančič. "Včasih je lahko že pri učenju slovenščine, ko gre za tematiko družine, tistim, ki so za seboj pustili svoje najbližje, to zelo težko," dodaja Alja Sabadžijev.
"Včasih je lahko že pri učenju slovenščine, ko gre za tematiko družine, tistim, ki so za seboj pustili svoje najbližje, to zelo težko," o osebnem vidiku, ki pri beguncih različno vpliva na izobraževanje, pravi pedagoginja Alja Sabadžijev.
Več družabnih dogodkov
Ob bolj formalnih trenutkih, kot je učenje v razredu, pa imajo pedagogi in prosilci za azil več osebnega stika v okviru drugih dejavnosti, ki jih še organizirajo v centru. V okviru zavoda Cene Štupar izvajajo tudi program Večgeneracijskega in interkulturnega centra s podpornimi dejavnostmi izobraževanju.
Poleg učenja je za begunce pomembno tudi neformalno druženje, ki prav tako spodbuja k vključevanju, predvsem pa k povezovanju, izmenjavi in sodelovanju med lokalnimi prebivalci in priseljenci. Zaposleni v Cenetu Štuparju si prizadevajo za ustvarjanje pogojev za navezovanje medsebojnega stika in druženja. Skupaj so ob večjih praznikih, srečujejo se na študijskih krožkih, v neformalnih programih za brezposelne, zaposlene, upokojene, na javnih prireditvah in podobnem.
To pa so priložnosti, ko so vsi bolj sproščeni in se tako lahko tudi osebno spoznajo ter si delijo podrobnosti iz svojih življenj, hkrati ravno ti dogodki pomenijo tudi priložnost, da se lahko begunci od svojih primarnih težav vsaj nekoliko oddaljijo. Hervidar Mustafa ob tem doda, da bi bilo neformalnih druženj, kot so na primer pikniki, lahko še več.
Kot še pravi Saša Verbančič, pa je vključevanje prosilcev za azil v različne programe vseživljenjskega učenja tudi način kakovostnega preživljanja vsakdana, ki je sicer prežet z negotovostjo, monotonijo, osamljenostjo in s čakanjem na odgovor o njihovem statusu, s tem pa tudi o nadaljnjem življenju.
2