INTERVJU: Za vse, kar pes naredi, je odgovoren njegov skrbnik

Ali se dovolj zavedamo, da so psi živa bitja in da moramo v odnosu do njih ustrezneje misliti na njihove potrebe in značaj in ne samo nase? Odgovore nam je v pogovoru za siol.net ponudil slovenski kinolog in doktor veterine Jože Vidic, ki si s svojim publicističnim delom prizadeva izboljšati kulturo sobivanja med ljudmi in psi in velja za enega največjih slovenskih kinoloških strokovnjakov.

Kdo in kako bi lahko preprečil včerajšnjo tragedijo?

Prvič, karkoli naredi pes, je za to odgovoren njegov lastnik oziroma skrbnik. Drugič, vsekakor ni bila modra odločitev, da bi bili vsi ti trije psi skupaj, kar sem v izvedenski skupini tudi večkrat poudaril. Nadalje, leta 2006 je bila zakonodaja zelo ohlapna in nedorečena, kar je omogočilo, da so spretni odvetniki po prvem incidentu dosegli vrnitev psov gospodarju. Osebno sem prepričeval pokojnega dr. Baričeviča, da je zelo tvegano tudi zanj, da ima skupaj pri sebi tri take pse, ki uveljavljajo svojo moč. To je tudi posledica prevelike ljubezni in počlovečenja psa, ki je pes ne povrne s hvaležnostjo, kot bi jo ljudje pričakovali.

Zakaj je gospodar tudi po prvem napadu tako nekritično zagovarjal svoje pse?

To je enako kot pri problematičnem otroku: starši bi naredili vse, da bi ga pred svetom opravičili in da bi dokazali, da mu nič ni. Ti psi so bili socializirani, obravnavalo se jih je kot družinske člane z veliko mero nedopustnega počlovečenja. Psa lahko imaš neizmerno rad, a hkrati moraš imeti avtoriteto, ki jo uveljavljaš z znanjem in s strokovnostjo, ne pa s fizično močjo. Poznati je treba specifične lastnosti svojega psa: bulmastifi kot pasma so znani kot samozavestni, samostojni, zelo pogumni, odločni, imajo lastnosti lovskega psa, primernega za lov na medvede. Bulmastif je ohranil te svoje lastnosti, ker nikoli ni bil komercialna pasma; po drugi strani pa so, denimo, nemške ovčarje, ki so nekoč vzbujali strah in spoštovanje, civilizirali in so se iz policijskih psov spremenili v družinske.

Bulmastifi, pitbuli in podobne napadalne pasme torej niso primerni hišni ljubljenčki?

Če govorimo o številu ugrizov, prevladujejo zlati prinašalci, ker jih pač zelo veliko po domovih in pri velikem številu prej pride do incidentov. Bulmastifi nikakor niso primerni za začetnike, ki ne poznajo psov, in zlasti ne za ljudi, ki bi s tem zdravili svoje psihične anomalije, kot sta manjvrednostni kompleks ali skrita napadalnost, ki bi ju izražali prek svojega psa, ker bi jih pri neposrednem izražanju sicer družba izločila. Psi, ki vzbujajo kakršnekoli negativne občutke pri ljudeh, ne sodijo v urbano okolje. Veliko je pasem in mešancev, ki so prijazni do ljudi in človekovega okolja.

Kako ljudi prepričati, da domače ljubljenčke izbirajo odgovorneje?

Upam, da bo tudi ta pogovor streznil nekaj ljudi. Treba je opozarjati in obveščati. Ljudje se dostikrat za pse odločijo na podlagi zunanjosti in ne ugotavljajo njihove vedenjske slike. Psa je že od mladiča treba primerno vzgajati in usmerjati. V Sloveniji je okoli 300 pitbulov, od katerih jih je kakih 280 skrajno prijaznih in ne bodo nikoli napadli. Tudi pri drugih tako imenovanih nevarnih pasmah je podobno, a si ljudje veliko bolj zapomnijo negativne dogodke.

Ali je država ravnala pravilno, ko je po prvem napadu pse vrnila lastniku?

Nisem pravnik, a mislim, da so ravnali tako, kot so velevali takratni ohlapni zakoni. Če bi se to zgodilo danes, bi bilo zelo jasno: pri hudih telesnih poškodbah lahko uradni veterinar odredi, da se psa humano usmrti. Zakon o zaščiti živali se je spremenil leta 2007 in dogodek iz leta 2006 je bil tako odmeven, da je tej spremembi zagotovo botroval. A zakona niso mogli uporabiti za nazaj.

Moramo vedeti, da je včerajšnji dogodek redek tudi v svetovnem merilu, kajti zelo redko se dogaja, da bi pes pokončal svojega gospodarja. Tudi tako hud napad, kot se je zgodil leta 2006, je za Slovenijo redek, saj kljub populaciji približno 200 tisoč psov nimamo v povprečju niti enega takšnega letno. Nesreče s psi se bodo dogajale tudi v prihodnje. Treba je vedeti, da je pes odgovornost, na tečajih in šolanjih psa pa poskušamo ugotoviti vedenje psa v urbanem okolju. Pri vzreji imamo stroge predpise: pes, ki kaže napadalno vedenje, ne bo nikoli dobil vzrejnega dovoljenja. Želimo tudi doseči zakonsko določilo, da mora vsak pes, ki bo v stiku s socialnem okoljem in presega določeno višino, denimo 30 cm, opraviti usposabljanje za psa spremljevalca. S tem bi veliko prispevali, da bi se ljudje odgovorneje odločali pri izbiri psa.

Vemo, da psi naredijo veliko pozitivnega, ogromno vplivajo na človekovo počutje, zdravje, razpoloženje, komunikacijo. Psi so tudi znani kot terapijsko sredstvo, pomagajo pri glavobolih, depresiji, zdravljenju raznih bolezni … Imamo uradne podatke iz Nemčije, kjer po neki raziskavi nemški psi prihranijo zdravstveni blagajni dve milijardi evrov letno.

Ljudje torej želijo, da bi jim pes bil družinski član, a zanje ne naredijo dovolj …

Veliko ljudi bo zaradi egoističnih razlogov raje imelo psa, ki bo čim dražji ali čim redkejši, pri tem pa sploh ne pomislijo, ali ga bodo obvladali.