Intervju s Slovenko leta 2009 Katarino Kresal

V politiki je težko, priznava, kajti politika je še vedno žal domena moških, a s trmo in z odločnostjo se lahko veliko doseže. Številne probleme, ki so se leta kopičili, je začela na ministrstvu reševati, tudi status izbrisanih, kar mnogim ni bilo všeč. Vendar v politiki ni zato, da ugaja! Z rezultati se je v skoraj povsem moškem svetu uveljavila in dokazala. Priznanje Slovenka leta pa je na nek način tudi obliž na preteklo leto, ko so jo mnogi "torpedirali".

Katarina Kresal: To je priznanje za težko leto "torpediranja". Praktično nobena stvar, ki sem se je lotila v preteklem letu, ni bila sprejeta mirno. Nobena od stvari ni bila populistična, vse so bile zelo resne, rezultat nekega dolgoletnega zatečenega slabega stanja, če hočete. Recimo, pri izbrisanih, zaradi katerih sem bila tudi nominirana za Slovenko leta, so mi vsi politični kolegi, pa tudi nekateri zunaj politike, rekli, naj si vendar ne lomim zob na tem problemu, ker me bo to politično pokopalo. Vendar takoj, ko v politiki začneš delati, takoj te pokoplje! Na ministrstvu smo se odločili, da bomo to nesrečno in nedostojno zgodbo o izbrisanih enkrat za vselej končali. Nihče iz moje ekipe si ni domišljal, da nam bo to prineslo kakšne pozitivne točke. Je pa res presenetljivo in nenavadno, kakšen obrat se je zgodil pri moji prvoaprilski "interpelaciji" in potem naprej … Ko ljudem enkrat zares razložiš, za kaj sploh gre pri "problemu" izbrisanih, ko daš neko celovito informacijo o tem, začnejo pač drugače gledati. In tisto, kar so vsi ocenjevali, da mi bo škodovalo, se je obrnilo v dobro. Seveda sem odpirala tudi druge probleme, denimo razmere na področju istospolnih partnerskih zvez, kar so tudi izrecno poudarili pri moji nominaciji …

Tema, ki je žal še vedno tabu v naši družbi? Da, vprašanje, ki nikoli ni bilo dobro sprejeto v javnosti, pa seveda odnos do preprečevanja nasilja nad njimi, da jim je enkrat za vselej treba dati status polnopravnih ljudi, vse to je bilo na koncu očitno zelo pozitivno sprejeto. Vse kaže, da dajo ljudje veliko na neke temeljne vrednote, ki veljajo v sodobnih družbah. To so človekove pravice, osnovno dostojanstvo, svoboda seveda, načelnost in odločnost ter jasni cilji. Jaz vidim to priznanje predvsem v tej luči, da so ljudje to spoznali kot tisto manjkajoče v politiki.

Ob včerajšnji priložnosti prevzema priznanja ste tudi rekli, da nikoli niste mislili, da lahko ministrica za notranje zadeve, če hočete policijska ministrica, ki vodi represivni resor, postane Slovenka leta. Pa ste postali! Slovenka leta je vsekakor zelo pomembno priznanje ženskam v Sloveniji, ki so naredile korak naprej. Kandidatke, kot veste, so vedno iz zelo različnih logov in je bilo res težko pričakovati, da bom izbrana … Res je, politiki imamo podporo, imamo določeno bazo, ki nas bodri in navija za nas, ampak izbor Slovenke leta organizira ženska revija, ki ni usmerjena v politiko, ki jo zanimajo tudi druge stvari. Zato je izbor osupnil marsikoga, ne samo mene.

Ste prva dama "represivnega" ministrstva, nimate dolgoletne politične prakse, pa vendar ste v politiki že veliko dosegli, kar vam priznavajo tudi nasprotniki. Da je ženskam v politiki težko, ste v številnih intervjujih že večkrat povedali. Kaj vas vodi k uspehom? Še vedno ste mladostni in ne nazadnje ostajate uporniški. S tem priznanjem ste na nek način dokazali svoj uporniški ego. Moram povedati, da v Sloveniji ženske zelo stopajo na površje, v drugih poklicih, ki niso povezani s politiko, so vedno uspešnejše, vse več jih je na vodilnih in vodstvenih mestih v gospodarstvu, razen v politiki. V Sloveniji je politika še vedno moška domena, moški precej trdoglavo ne spustijo žensk zraven.

Kje so razlogi za to? Saj lahko pogledate, kako so sprejeli mene. Niso me lepo sprejeli pred dobrima dvema letoma in pol! Ker mi niso mogli očitati, da nimam nekega znanja in izkušenj, so mirno spregledali moj življenjepis in šli v osebno diskreditacijo, iskanje nekih povezav, ki jih nikoli ni bilo, kar kaže tudi zdajšnji čas, da jih ni …

Pa vendar vas je to še okrepilo? Jaz se pač ne dam zlepa! V življenju sem se vedno odločila, da bom delala tisto, kar želim, kar hočem in kar znam in da me predsodki ali želje drugih ne bodo ustavili. In to počnem. Tako sem stopila v politiko dobronamerno, morda tudi malce naivno, da je to pravo mesto za spreminjanje stvari na bolje in da mi bodo izkušnje, tudi vodstvene, ki sem jih takrat že imela, pri tem pomagale. Pa se je stvar v prvem letu malce čudno obrnila. Vse tisto, kar naj bi bil moj plus, se je izkazalo za minus, vključno s tem, da sem ženska in da sem mlajša. Ampak če nekaj dolgo dobro delaš, se nekje mora poznati, tudi v politiki.

V politiki je zdaj več uspešnih žensk, prav tako kot v drugih vejah življenja, v gospodarstvu, znanosti … Se je zato ženskam, ki prihajajo, lažje odločiti za pravo pot?

Jaz upam, da! Morda je ali bo tudi na podlagi moje zgodbe kakšna ženska naredila korak naprej. Če prideš v politik nov, je ta udar nate zelo hud, zato mislim, da je to tisto, kar je ženske mnogokrat odvrnilo, da bi vstopile v politiko. Če malo zdržiš, si odločen in trpežen, pa malce trmast, potem se to gotovo obrestuje. Meni je posebno ljubo, da so me ženske vzele za svojo, kajti tudi to ni bilo lahko, samo po sebi umevno. Zdaj vidim, da sem se odločila prav … to navdušenje pri ženskah, ki jih srečujem, ko rečejo: »Ti si pa naša!« To potegne za seboj tudi kakšne naslednice in jaz upam, da jih bo vse več.

Priznanje Slovenka leta 2009 vam seveda nalaga tudi veliko odgovornosti, ni le nagrada za vašo prehojeno pot. Kakšni bodo vaši naslednji koraki? Ko mine prvo veselje, se začneš zavedati odgovornosti. Ni stranpoti: načelnost, enakopravnost, svoboda, varstvo človekovih pravic in pravna država, vse to je moja rdeča nit tudi za vnaprej: to so namreč vrednote, v katere verjamem in so temelj delovanja poštene, dobre, sodobne družbe. V ozadju pa so vedno mnogi, ki računajo, da boš delal po teh načelih, in ti zaupajo, to pa ni majhno breme.