Torek, 1. 3. 2016, 14.39
7 let, 12 mesecev
Državna pooblastila nekateri izkoriščajo tudi za zasebne in strankarske namene
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0
Uslužbenci v državnih institucijah imajo precej pooblastil, ki jim jih država podeli za lažje skupno življenje. Bodisi gre za varnostna pooblastila (policija, obveščevalci, vojska) bodisi za informacije o naših zaslužkih (davčna uprava).
Nemalokrat se zgodi, da so tovrstna pooblastila uporabljena za zasebne, strankarske ali katerekoli druge interese in ne za interese celotne skupnosti.
Poglejmo nekatere afere, v katerih so bila državna pooblastila izkoriščena za druge namene.
Svetovno verjetno najbolj razvpit primer izkoriščanja pooblastil državnih institucij je afera Watergate, v kateri so republikanci leta 1972, da bi omogočili novo izvolitev demokratskega predsednika, vohunili za predstavniki demokratov.
Skupina vlomilcev, ki sta jih vodila nekdanja agenta CIA in FBI, je po naročilu Bele hiše vdrla na sedež demokratske stranke v kompleksu Watergate v Washingtonu. V prostore so namestili prisluškovalne naprave, s katerimi so snemali pogovore
Tedanji predsednik Richard Nixon je moral zaradi afere odstopiti, v procesih pa je bilo obsojenih več njegovih najvišjih sodelavcev.
Silvio Berlusconi je leta 2010 kot predsednik italijanske vlade poklical na policijsko postajo in zahteval, da zaradi kraje iz pripora izpustijo mladoletno maroško barsko plesalko Karimo El Marough, bolj znano kot Ruby, s katero je imel razmerje.
Pod pretvezo, da je vnukinja tedanjega egiptovskega predsednika Hosnija Mubaraka, naj bi skušal preprečiti, da bi se morda razkrila povezava z njim. Čeprav ga je prvostopenjsko sodišče sprva obsodilo na sedem let zapora in mu naložilo dosmrtno prepoved opravljanja javnih funkcij, ga je kasacijsko sodišče na koncu oprostilo zlorabe položaja in spolnih odnosov z mladoletnico.
Po ugotovitvah britanskih preiskovalcev je ruski predsednik Vladimir Putin verjetno odobril umor nekdanjega ruskega vohuna in ostrega kritika Kremlja Aleksandra Litvinenka. Ta je zaradi zastrupitve z radioaktivnim polonijem umrl leta 2006 v londonskem hotelu.
Ko je Litvinenko umiral v bolnišnici, je obtožil Rusijo, da je naročila njegov umor. Menil je, da je bil v umor vpleten celo Putin, ki je bil nekdaj prav tako agent KGB.
Ivan Stambolić je bil mentor in veliki prijatelj srbskega voditelja Slobodana Miloševića. Do konca osemdesetih let je bil Stambolić ena najpomembnejših osebnosti srbskih komunistov, dokler ga ni Milošević izločil iz partije in mu odvzel vse pomembnejše politične funkcije.
Stambolić je neznano kam izginil avgusta 2000 med tekom v Beogradu. Njegovo truplo so našli šele leta 2003 v apnici na severu Srbije.
Nekaj mesecev po najdbi Stambolićevega trupla je takratni srbski notranji minister Dušan Mihajlović sporočil, da je Stambolića ubilo osem tajnih policistov, članov Rdečih baretk. Umor je naročil takratni jugoslovanski predsednik Slobodan Milošević. Pozneje se je izkazalo, da je Miloševič ukazal tudi atentat na opozicijskega politika Vuka Draškovića, ki pa je atentat preživel.
Tudi Slovenija ni odporna proti tovrstnim izletom prek dovoljene črte. Leta 2013 so slovenski mediji poročali o elektronskem dopisovanju pred državnozborskimi volitvami leta 2011 med takratnim vodjo koprske izpostave Sove Sandijem Bonaco in direktorjem Sove Sebastjanom Selanom.
Iz dopisovanja je bilo razvidno, da je Sova beležila podatke o osebah iz političnega življenja, policije in vojske.
Sova je iz tega fonda med drugim kupila tudi letalsko vozovnico za indijskega zdravnika, ki se je leta 2005 srečal s takratnim predsednikom države Janezom Drnovškom. Iz tega fonda je Sova plačala tudi več tisoč evrov vredno ročno uro za uslužbenca agencije, ki je šel v pokoj.
Leta 1994 je izbruhnila politična afera, ko so štirje pripadniki slovenske vojske, med njimi tudi dva vojaška obveščevalca, aretirali tajnega sodelavca policije Milana Smolnikarja, ki je skušal pridobiti zaupne dokumente ministrstva za obrambo o vključenosti specialne brigate Moris v prepovedano trgovino z orožjem.
Takratnega obrambnega ministra Janeza Janšo je državni zbor razrešil. Štirje pripadniki vojske, ki so aretirali Smolnikarja, so bili kazensko ovadeni, da so aretacijo opravili na grozovit način. Za grozovit način so bili oproščeni, medtem ko je drugi del ovadbe zastaral.
