Država, ki jo je skupaj lahko držala le diktatura

Po razpadu Avstro-Ogrske ustanovljena Država Slovencev, Hrvatov in Srbov (Država SHS) je bila kratkotrajnega diha, saj je obstajala dober mesec. 29. oktobra 1918 razglašena država, ki ni bila nikoli mednarodno priznana, se je 1. decembra s Kraljevino Srbijo (ki je poprej "požrla" Kraljevino Črno goro), združila v Kraljevino SHS.

Na čelu Države SHS Slovenec Anton Korošec Država, ki je združevala Slovence, Hrvate in Srbe, ki so živeli na ozemlju nekdanje Habsburške monarhije, je v bistvu temeljila na jugoslovanskem trialističnem konceptu, ki ga je zagovarjala tudi najmočnejša slovenska politična stranka, Slovenska ljudska stranka (SLS) – združitev vseh slovanskih dežel v monarhiji v politično enoto, kjer bi imeli politično in demografsko prevlado katoličani, tj. Slovenci in Hrvati.

Toda ta načrt kot tudi Država SHS, na čelu katere je bil Slovenec Anton Korošec, prvak katoliške SLS, nista mogla obstati. Na zahodu je bil velik sovražnik Italija, na jugu pa je bila Kraljevina Srbija, ki je hotela združiti vsa ozemlja, na katerih so živeli Srbi, v eno državo – ideja o t. i. Veliki Srbiji. Prav tako so bili liberalci, tudi slovenski, bolj naklonjeni povezovanju s pravoslavno Srbijo.

Vidovdanska ustava uveljavi centralizem in unitarizem Velika Srbija se po prvi svetovni vojni ni uresničila, ampak se je uresničila jugoslovanska ideja. Jugoslovanska država je bila zelo nestabilna politična tvorba. Leta 1921 je bila sicer sprejeta vidovdanska ustava, ki je uveljavila Kraljevino SHS kot centralistično in unitaristično državo s srbsko dinastijo Karađorđević na oblasti.

Ustavno je v Kraljevini SHS obstajal samo en (jugoslovanski) troedini narod, ki naj bi ga sestavljala plemena Srbov, Hrvatov in Slovencev. Makedonci in Črnogorci niso bili priznani niti kot pleme, ampak so bili del Srbov. Tudi jugoslovanski muslimani v Bosni in Hercegovini, Sandžaku in severu Črne gore niso veljali za posebno etnično skupino.

SLS zagovarja avtonomijo Slovenije Med Slovenci je bila najmočnejša stranka SLS, ki je zagovarjala avtonomijo Slovenije, med Hrvati pa je bila najmočnejša stranka Hrvaška kmečka stranka (HKS), ki je zagovarjala preoblikovanje države v federacijo, v začetku pa je bila celo zagovornica republike. To sta bila glavna nasprotnika jugoslovanskega centralizma in unitarizma.

Slovenija je v Kraljevino SHS vstopila zelo oslabljena, saj so nove meje po prvi svetovni vojni velik del slovenskega narodnega ozemlja ločile od matice. To dejstvo je zelo ošibilo slovenske pozicije v Kraljevini SHS. Slovenski položaj nakazuje že ime nove države – če je bilo ime Slovenci pri Državi SHS na prvem mestu, je tedaj zdrsnilo na tretje, zadnje mesto.

Denar iz Slovenije po Savi navzdol Slovenija je bila že takoj na začetku industrijsko najmočnejši del nove države, njen gospodarski razvoj pa se je pozneje še pospešil. Na drugi strani je velik del slovenskega narodnega dohodka, če uporabimo ta izraz, odtekal navzdol po Savi v Beograd. Ko so se enkrat slovenski politiki pritoževali, ker morajo plačevati tako visoke davke, je prvak HKS Stjepan Radić posmehljivo odgovoril: "Slovenci morate plačevati davke, saj jih namreč Srbi nočejo plačevati, mi Hrvati pa jih ne moremo."

Le diktatura lahko prepreči razpad države Država, kjer je bila industrijsko najmočnejša Slovenija, finančna moč je bila zbrana v hrvaški prestolnici Zagrebu, politična in vojaška prevlada pa je bila na strani Srbov, je bila celotno svoje obdobje zaradi mednacionalnih trenj – zlasti med Srbi in Hrvati – zelo nestabilna. Njena demokracija je bila zelo krhka.

Še te krhke demokracije je bilo zelo hitro konec. Ko je junija 1928 Radića ustrelil velikosrbsko usmerjeni poslanec, se je Kraljevina SHS znašla v globoki politični krizi, januarja 1929 je kralj Aleksander Karađorđević celo uvedel osebno diktaturo.

Zapiranje politikov SLS Razveljavil je vidovdansko ustavo, razpustil parlament, ukinil vse politične stranke in oktobra 1929 preimenoval državo v Kraljevino Jugoslavijo. Državo je razdelil na devet banovin. Ozemlje Slovenije je bilo v okviru Dravske banovine (v času prve Jugoslavije ni nikoli obstajalo ozemlje, ki bi se uradno lahko imenovalo Slovenija). Kralj Aleksander je državi leta 1931 vsilil novo ustavo, t. i. oktroirano ustavo, razpisane so bile volitve, na katerih je lahko sodelovala le ena stranka, prorežimska Jugoslovanska nacionalna stranka. Leta 1933 je dal kralj med drugim zapret in internirat več politikov, tudi Korošca in še nekaj drugih visokih politikov SLS. Popuščanja po kraljevi smrti Diktatura je začela popuščati po kraljevi smrti – 9. oktobra 1934 ga je na obisku v Marseillu ustrelil makedonski atentator. Leta 1935 so v Jugoslaviji uvedli nekakšno poldemokracijo – nacionalne stranke, med njimi tudi SLS, uradno niso smele delovati, ampak so bile uradno del vsejugoslovanskih strank, tudi volitve niso bile tajne. Leta 1939 so Srbi popustili Hrvatom in dovolili nastanek Banovine Hrvaške. Leta 1941 je Kraljevina Jugoslavija po napadu nacistične Nemčije in njenih zaveznic dejansko razpadla, njeno ozemlje je bilo okupirano in razdeljeno med več držav. Čeprav so uradno obstajale nekatere posamične države (Hrvaška, Črna gora in Srbija), so bile te dejansko pod okupacijo Nemcev ali Italijanov ali obeh hkrati. Slovensko ozemlje je bilo razdeljeno med Italijane, Nemce in Madžare.