Direktorica AI Slovenija: Slovenija ni ponudila niti enega mesta za sprejem beguncev iz Sirije

To je le nekaj drobcev iz poročila Amnesty International (AI) za leto 2014, ki je bilo objavljeno ravno danes. Poročilo vsebuje podatke o 160 državah. Kot pojasnjuje direktorica AI Slovenija Nataša Posel, je letos izšlo prej kot običajno, zato pri podatkih v Sloveniji manjka nekaj opozoril. Poročilo ugotavlja, da sta lansko leto med drugim zaznamovali naraščajoča moč oboroženih skupin in neučinkovitost svetovnih voditeljev, da bi se na te izzive učinkovito odzvali.

Posledično je bilo na milijone ljudi prisiljenih zbežati pred nasiljem, opozarja Poselova, a so države tem beguncem odrekale zatočišče, zaščito in pomoč. "380 tisoč sirskih beguncev bi nujno potrebovalo preselitev, saj gre za najranljivejše skupine, kamor spadajo tisti, ki so prestali mučenje, ali tisti, ki imajo hude zdravstvene težave. Slovenija še ni ponudila niti enega mesta za preselitev," je kritična sogovornica. Katere so ključne ugotovitve poročila AI, na katerih področjih države najizraziteje kršijo človekove pravice? Statistika je spet skrb vzbujajoča. Kar 62 odstotkov vlad je zapiralo zapornike vesti, to so ljudje, ki so zgolj uresničevali svoje pravice in svoboščine brez nasilja. Kar 119 vlad je samovoljno omejevalo svobodo govora, v številnih državah je bila na udaru svoboda tiska, tudi s prisilnim ukinjanjem časopisov ali grožnjami novinarjem.

28 držav po svetu je splav z zakonom absolutno prepovedalo, tudi ko je ogroženo materino življenje in tudi v primerih posilstva. Kar 78 držav kriminalizira sporazumne spolne odnose med odraslimi osebami istega spola. V 93 državah je potekalo nepošteno sojenje in kar 82 odstotkov držav, to je 131, je ljudi mučilo ali z njimi drugače grdo ravnalo.

Tudi pogled mimo statistike kaže, da je bilo leto 2014 katastrofalno za milijone, udeležene v nasilje in spopade v vseh regijah sveta. Odziv mednarodne skupnosti na oborožene spopade je bil sramoten in neučinkovit. Vlade pozivamo, naj se nehajo pretvarjati, da zaščita civilistov ni v njihovi moči. Pet stalnih članic Varnostnega sveta ZN pozivamo, da se odrečejo pravici do veta za primere genocida, zločinov proti človeštvu, vojnih zločinov in drugih množičnih grozodejstev.

Torej je trenutno najbolj pereč problem reševanje statusa sirskih beguncev oziroma pomoč tem ljudem? Kaj je Slovenija, ki je podpisnica raznih sporazumov, pripravljena storiti zanje? Tako za Slovenijo kot za celotno Evropo velja, da je odziv na potrebe po zaščiti beguncev prešibak, pravzaprav veliki begunski krizi, ki je v številnih primerih že humanitarna kriza, nastavljamo gluha ušesa. Z ravnanjem kažemo, da so meje pomembnejše od človeških življenj.

Samo iz Sirije prihaja že več kot štiri milijone beguncev in kar 95 odstotkov jih gostijo sosednje države, milijon od tega Libanon. Slovenija še ni ponudila mest za preselitev, zato državo pozivamo, naj čim prej sprejme odločitev glede tega in tako vsaj nekoliko pomaga k lajšanju te tragične begunske krize.

Kakšen je odziv bogatejših držav, Evrope? Bogatejše države, vključno z EU, so gluhe za pozive, naj ponudijo mesta za preselitve. Trenutno obstaja huda potreba po preselitvi vsaj 380 tisoč najranljivejših sirskih beguncev, tistih, ki so prestali mučenje, ali tistih s hudimi zdravstvenimi težavami.

Če ne upoštevamo Nemčije, se je EU zavezala preseliti borih 0,17 odstotka beguncev iz glavnih držav gostiteljic. Tudi pri nekaterih drugih državah gre skoraj zgolj za poskus, da bi se izognili zadregi: Danska je ponudila 140 mest, Španija 130, velika Britanija 90. V številnih državah so politični voditelji dovolili diskurz, ki zgolj še krepi strah pred begunci, velike potrebe po zaščiti teh ljudi pa pušča v ozadju.

Tako Slovenijo kot preostale države EU tudi sicer že vrsto let pozivamo k zaščiti pravic migrantov, iskalcev azila in beguncev, na katerih trpljenje nas v rednih presledkih spomnijo nove in nove tragične zgodbe iz Sredozemlja, ki se je spremenilo v enega največjih množičnih grobov. Leta 2014 je na tej poti umrlo skoraj 3.500 ljudi.

Poročilo pri poglavju o Sloveniji znova opozarja na vprašanje Romov. Ali imajo največ težav v občini Škocjan, kjer je brez doma skoraj ostalo 250 ljudi, ali se tako le zdi? Romsko naselje v Dobruški vasi v občini Škocjan je primer, kako desetletja neukvarjanja s sistemskim urejanjem romskih naselij skupaj z ignoriranjem tudi dandanes eskalirajo skorajda v dramatične razsežnosti.

Občina je na območju romskega naselja, kjer so bivanjske razmere že tako izjemno slabe – številni Romi živijo brez vode in elektrike –, predvidela gradnjo čistilne naprave in gospodarske cone. Pri tem niso upoštevali dejstva, da tam živi okoli 250 ljudi, za katere je to že nekaj desetletij edini dom, zanje pa tudi niso predvideli alternativnih nastanitev ali odškodnin.

Družine so živele v negotovosti in pod grožnjo prisilne izselitve. Na srečo je občina Škocjan poleti in jeseni sklenila prve dogovore z romskimi družinami ter opravlja pogovore tudi z drugimi posamezniki. Kljub aktivnemu zavzemanju občine na podlagi opozoril AI Slovenija se uradno še vedno ne ve, kaj se bo zgodilo z naseljem kot celoto, saj mora biti projekt gradnje gospodarske cone, ki ga financira tudi Evropska komisija, končan do novembra 2016.

Pa vendar se nekaj le premika, saj je upravno sodišče lani ugodilo pritožbi Roma iz Dobruške vasi glede odločbe o rušenju. To je eden od pozitivnih premikov, saj je sodišče postopek ustavilo in zakon o gradnji objektov predalo v presojo ustavnosti, saj zakon ne naslavlja dejanskega stanja iz nekdanje države in specifik nelegalnih romskih naselij.

Pravna pot bo dopolnila prizadevanja AI in naraščajočo ozaveščenost javnosti o potrebi sistemske ureditve pravnega statusa romskih naselij ter dostopa do vode in elektrike.

Lani smo v svojih javnih akcijah glede dostopa do vode zbrali 4.823 podpisov pod peticijo oblastem za zagotovitev dostopa do pitne vode, oblasti pa smo tudi že večkrat pozvali k sprejetju celovite strategije. Dve romski družini sta bili prisiljeni za dostop do vode vložiti tožbo na Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP). Upamo, da ne bo tudi pri pravici do vode država čakala na sodbe Evropskega sodišča, preden bo ukrepala.

Jutri, 26. februarja, bo minilo 23 let, odkar je ministrstvo za notranje zadeve leta 1992 skupino 25.671 zakonitih prebivalcev Slovenije izbrisalo iz registra stalnih prebivalcev. Kot vemo, je ESČP državi naložilo, da tem ljudem izplača odškodnino. So lahko tako imenovani izbrisani z doseženim zadovoljni?

Nikakor. Izbrisani so leta 2014 doživeli pomembna premika, in sicer drugi del sodbe ESČP v zadevi Kurić proti Sloveniji, ki je določila materialno škodo izbrisanim, in uveljavitev domače odškodninske sheme. Tako izbrisani kot nevladne organizacije pa z domačo odškodninsko shemo nismo zadovoljni, saj je splošna upravna odškodnina po domači shemi s 50 evri mesečno bistveno nižja od odškodnin, ki jih je zmagovitim pritožnikom prisodilo ESČP – okoli 230 evrov mesečno.

In tudi sicer izbrisanih še zdaleč ne vidimo kot "razrešen problem", kot ga skušajo prikazovati oblasti. Še vedno ostaja skrb vzbujajoče dejstvo, da okoli polovica od 25.671 izbrisanih nima urejenega pravnega statusa v Sloveniji – in s tem tudi sploh nima možnosti uveljavljanja odškodnine. Številni ukrepi, ki bi pravzaprav šele zagotovili celovito popravo krivic, ostajajo popolnoma spregledani.

Na primer uradno opravičilo ter preiskava in ugotavljanje odgovornosti za izbris, učinkoviti mehanizmi reintegracije, opredelitev izbrisanih kot ranljive skupine, zagotovitev stanovanj. Očitno država ni imela iskrenega namena učinkovito in celovito popraviti krivic, ampak zgolj z minimalnimi ukrepi – za številne neživljenjskimi in neučinkovitimi – zadostiti kriterijem sodišč.

To simbolizira Ali Berisha, eden od šestih zmagovalcev pred ESČP, ki se kljub zmagi v Slovenijo ni mogel vrniti skupaj z ženo in otroki, dovoljenje za stalno prebivanje za družino pa je dobil šele zdaj, februarja 2015, potem ko se je zanj zavzel urad predsednika države.

V AI ste se odzvali tudi na kazenski pregon novinarjev, ki ga je tožilstvo sprožilo zaradi objave domnevno tajnih informacij. Kakšen je epilog vaših opozarjanj? V AI smo se odzvali na kazenske in predkazenske postopke proti štirim novinarjem zaradi objave tajnih informacij, ki so v interesu javnosti, saj gre pri tem za kršenje svobode izražanja. Lani smo pozdravili namero pravosodnega ministra Gorana Klemenčiča, da bodo kazenski zakonik spremenili in uskladili z zahtevami varstva svobode novinarjev ter urednike, novinarje in vire zaščitili v primeru objave tajnih podatkov, ki so v interesu javnosti.

Vendar nas zelo skrbi natančnejša napoved sprememb, po kateri bi bili novinarji zaščiteni le pri razkritju zlorab človekovih pravic ali pooblastil državnih organov in služb. Novinarji morajo biti zaščiteni ob vsakršni objavi in informaciji, ki je v interesu javnosti; vsaka ožja opredelitev bi še naprej omogočala omejevanje svobode izražanja.

Še vedno ni znano, ali bo ravnatelj OŠ Deskle, kjer se je nad dečkom samo zaradi nacionalne pripadnosti izvajalo nasilje, ostal na tem delovnem mestu ali ne. Je ta primer pokazatelj, da se v naših šolah z diskriminacijo ne znamo spoprijeti? Neukrepanje v primeru diskriminacije in nasilja nad dečkom v Desklah smo obsodili, ponovili smo tudi svoj poziv k sprejetju protidiskriminacijskega protokola na ravni celotnega šolskega sistema. Na podlagi našega dolgoletnega dela z učitelji in učiteljicami, ki v številnih primerih iščejo prav gradiva za obravnavo diskriminacije in nasilja med vrstniki, smo k temu že pred časom pozvali tudi ministrstvo za šolstvo.

Primer Deskle, kjer sta se nesprejetost in nasilje nad dečkom stopnjevala do te mere, da je potreboval zdravniško pomoč, in kjer vodstvo šole vse te tedne – tudi po tem, ko je bilo nasilje izpostavljeno medijsko – ni zmoglo primerno ukrepati, dokazuje, kako neopremljeni so učitelji za spopadanje z diskriminacijo in nasiljem v šolah.

Protidiskriminacijski protokol bi učitelje in vodstva šol opremil za prepoznavanje diskriminacije in predvidel takojšnje ukrepanje v vsakem primeru njenega pojavljanja. Šole bi morale učence spodbujati k prijavi oziroma poročanju o diskriminatornem vedenju in izjavah, ki so jih deležni, učencem in staršem ponuditi ustrezno izobraževanje in podporo ter transparentno pokazati, kako sankcionirajo tovrstna vedenja, tudi z disciplinskimi ukrepi. Na ta način bodo šole in država dale jasno sporočilo, da diskriminacije ne tolerirajo.