Dan, ko Slovenci niso bili več Avstrijci

Država Slovencev, Hrvatov in Srbov (Država SHS), ki ni bila nikoli mednarodno priznana državna tvorba, je združevala Slovence, Hrvate in Srbe z ozemlja nekdanje Avstro-Ogrske. Najvišji politični organ v državi je bil Narodni svet Slovencev, Hrvatov in Srbov. Sedež Narodnega sveta SHS, ki ga je vodil slovenski katoliški politik Anton Korošec, je bil v Zagrebu.

Josip Pogačnik, predsednik prve slovenske vlade Obstajal je tudi Narodni svet za Slovenijo, ki je združeval predstavnike vseh slovenskih političnih strank – katoliško konservativne Slovenske ljudske stranke (SLS), liberalne stranke in socialdemokratske stranke. Narodni svet je 31. oktobra 1918 imenoval Narodno vlado za Slovenijo, prvo slovensko vlado v zgodovini Slovencev.

Predsednik te vlade in s tem prvi slovenski predsednik vlade v zgodovini Slovencev je postal Josip Pogačnik, politik iz vrst SLS. Vlada, ki je imela ministre iz vrst vseh prej omenjenih strank, je imela 12 oddelkov, tj. ministrstev.

Obramba meja nove države Najpomembnejša naloga Države SHS in Narodne vlade je bila obramba meja nove države. Položaj je bil zlasti težak in zapleten na zahodu slovenskega narodnega ozemlja, saj je Italija, ki je bila del zmagovitih antantnih držav, zasedla Primorsko v skladu s tajnim Londonskim sporazumom iz leta 1915.

Ta sporazum, ki je Italiji obljubljal ozemeljske pridobitve na račun Avstro-Ogrske in Nemčije, je podpisala tudi carska Rusija, kar je povzročilo ogorčenje številnih Slovencev, ki so v največji slovanski državi videli varuha interesov slovanskih narodov.

Srbski polkovnik Švabić zaustavi Italijane Londonski sporazum je bil tajen in je zagledal luč sveta v nekakšni različici boljševiškega Wikileaksa ‒ dokument carske Rusije so novembra 1917 javno objavili boljševiki kmalu po tem, ko so prevzeli oblast v Rusiji.

Italijani so poskušali zasesti še več slovenskega ozemlja, kot jim ga je namenjal Londonski sporazum, vendar jih 14. novembra 1918 pri Logatcu ustavil srbski polkovnik Stevan Švabić s svojo enoto. Švabić je med prvo svetovno vojno padel v avstro-ogrsko ujetništvo, po koncu vojne pa se je na poti domov ustavil v Ljubljani in iz ujetih srbskih častnikov in vojakov ustanovil posebno srbsko enoto.

Italija – največji sovražnik Države SHS Narodni svet je Švabićevo srbsko enoto proti prodirajočim Italijanom uporabil zato, ker je bila Srbija, tako kot Italija, del zmagovitih antantnih držav, Država SHS pa je nastala na ozemlju poražene Avstro-Ogrske. Italijanska vojska se ni želela spustiti v boj s srbsko enoto, saj sta bili tako Italija kot Srbija del zmagovitih sil.

Pri uporabi slovenskih enot teh italijanskih pomislekov ne bi bilo, druge antantne države pa bi uporabo slovenskih enot verjetno razumele kot napad sovražne države na eno izmed zaveznic. Italija je bila iz geostrateških razlogov na splošno sovražno naravnana do Države SHS.

General Rudolf Maister branil severno mejo Po eni strani je tako Italija zasedla in priključila nemško govoreče dele Tirolske južno od Brennerja in Kanalsko dolino, ta je bila del Koroške, po drugi strani pa je zagovarjala nemško-avstrijske interese nasproti Slovencem. Italija je bila tako proti temu, da Maribor pripada Slovencem, menili so, da pod Nemško Avstrijo spadajo tudi Jesenice.

Kljub italijanskemu nasprotovanju je Maribor postal del novoustanovljene Države SHS. To je zlasti zasluga Rudolfa Maistra, majorja avstro-ogrske vojske. Tridesetega oktobra je mariborski nemški mestni svet razglasil priključitev Maribora in njegove okolice k Nemški Avstriji.

Neuspeh na Koroškem Maister se je temu uprl, razglasil mesto za del Države SHS in prevzel v imenu Narodne vlade vojaško poveljstvo nad Mariborom in vso Spodnjo Štajersko. Maister, ki ga je Narodni svet za Štajersko povišal v generala, je s slovenskimi vojaki razorožil tudi zeleno gardo, oborožene enote mariborskih Nemcev.

Uspehov na Štajerskem pa slovenskim enotam ni uspelo doseči na Koroškem. Spomladi 1919 so sicer slovenske sile skupaj z redno srbsko vojsko zasedle vse slovensko narodno ozemlje na južnem Koroškem, vendar je bilo takrat že prepozno, saj so zavezniki določili, da se o tem ozemlju glasuje na plebiscitu. Koroški plebiscit je bil 20. oktobra 1920, na njem pa se je večina vprašanih v coni A odločila za Avstrijo.

Združitev Države SHS in Kraljevine SHS Močni sovražniki, zlasti Italijani na zahodu, mednarodno nepriznavanje in naraščajoče težnje Srbov, ki so živeli v Državi SHS, da se priključijo Kraljevini Srbiji, so bili vzroki za kratko trajanje države. Prvega decembra 1918 se je Država SHS združila s Kraljevino Srbijo v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (Kraljevina SHS).

Kraljevina SHS, ki je z Vidovdansko ustavo iz leta 1921 postala centralistična in unitaristična država, ki ji je vladala srbska dinastija Karadjordjevićev, je že januarja 1919 ukinila avtonomne vlade, tudi prvo slovensko.

Slovenski izkupiček ob razpadu Habsburške monarhije in po njem tako ni bil ravno najbolj blesteč. Če je do konca prve svetovne vojne, če odštejemo Beneške Slovence, ki so bili od leta 1866 del Italije, ves slovenski narod živel v okviru ene državnopolitične enote (Avstrije oziroma Avstro-Ogrske), so ob razpadu Habsburške monarhije veliki deli slovenskega narodnega ozemlja ostali zunaj matice.

Primorska in Kanalska dolina pod Italijo, južna Koroška (z izjemo Mežiške doline in Jezerskega) pod Avstrijo, Porabje pa pod Madžarsko. Tudi moč in pomen Slovencev v Kraljevini SHS sta bila manjša kot v Državi SHS. To povesta že imeni obeh držav – če so bili Slovenci pri Državi SHS omenjeni prvi, so pri Kraljevini SHS pristali na tretjem, zadnjem mestu.