Brezplačni šolski učbeniki – utvara ali realnost?

Šolski minister odgovarja, da gre za poceni demagogijo, njen cilj je povečevanje dobičkov. "Poslali ste mi čestitko za evropsko nagrado za najboljši učbenik, a šolski učbenik za fiziko za 8. razred se zaradi neživljenjskih določil okrožnice sploh ne sme uporabljati," je pred dnevi izjavil eden od založnikov slovenskih učbenikov. Učbeniški spor med resornim ministrom za šolstvo in založniki je skorajda slovenska zvezda stalnica. Šolski učbeniki vedno razburjajo, enkrat cena, ki je vedno previsoka, drugič kakovost, konec koncev pa starše in otroke šolske knjige razburjajo zlasti ob začetku novega šolskega leta, ko vseh ni mogoče dobiti pravočasno. Šestnajstega junija bo šolski minister Igor Lukšič po končani javni razpravi objavil napovedani in kritizirani spremenjeni pravilnik o potrjevanju šolskih učbenikov. Z njim naj bi ministrstvo želelo omejiti tudi prodajo učbenikov, založniki pa se jezijo, da bo to povzročilo ukinjanje programov in odpuščanje urednikov. Rešitev naj bi bil dialog, ki ga ni od nikoder. O razmerah na področju problematike učbenikov smo se pogovarjali z direktorjem založbe Modrijan Branimirjem Nešovićem.

Novi pravilnik zelo dviguje prah. Že lani so pristojni na ministrstvu razburili.

Lani je šolsko ministrstvo spremenilo pravilnik o upravljanju šolskih skladov, vendar te spremembe niso tako neposredno posegle v delo založnikov – razen s spreminjanjem nekaterih rokov. Bistven poseg so bile okrožnice, ki so prepovedovale nakupe učbeniških novosti za potrebe šolskih skladov. Nakupe skladov so omejili samo na tiste knjige, ki jih je bilo treba nadomestiti zaradi dejanske obrabljenosti oziroma uničenja. Lani je to močno okrnilo prodajo učbenikov. V povprečju je promet upadel za več kot desetino, ampak je pri tem treba upoštevati, da založbe večino dohodka ustvarijo s prodajo delovnih zvezkov in drugih neobveznih gradiv, ki so prav tako del učbeniške zgodbe. Te omejitve še veljajo in se še stopnjujejo, zlasti pri uporabi delovnih zvezkov.

Zdaj je središče kritičnega zanimanja potrjevanje šolskih učbenikov.

Napovedane spremembe pravilnika o potrjevanju šolskih učbenikov so hud poseg šolskega ministrstva v delo založnikov, ki se ukvarjamo s šolskimi knjigami. Pri tem pa je treba jasno povedati, da je zdaj to predlog ministrstva. Vprašanje je, kaj bo sploh objavljeno v uradnem listu. Gre za dva sporna člena, ki posegata v delo založnikov: prvi zadeva recenzente, ki jih imenuje država. Ti morajo namreč presoditi, ali je gradivo, ki bi postalo učbenik, primerno. Bilo naj bi brez napak! Izkušnje kažejo, da recenzenti niso nezmotljivi. Ni knjige brez napak. Tudi doslej je veljalo, da lahko komisija za učbenike imenuje dodatne recenzente, če je podvomila o kakovosti učbenika v postopku potrditve. Bolj sporen je deveti člen pravilnika, ki predvideva, da bi javni zavod, konkretno Zavod za šolstvo RS, enkrat na leto pripravil seznam učbenikov, ki naj bi bili potrebni. Ta seznam bi nato posredovali ministrstvu za šolstvo, ki naj bi oznanilo potrebne učbenike. Pri tem pa ni jasno niti, ali bodo potem v postopek potrjevanja vključili enega ali več učbenikov različnih založnikov. Mogoče je vse …

Torej je vse še v oblakih?

Minister za šolstvo omenja, da omejitev pri potrjevanju ne bo. V predlogu so te omejitve zapisane, jasno ni niti to, ali bo postopek povezan z enoletnim rokom, ki je načeloma prekratek za pripravo kakršnegakoli učbenika. Vse skupaj je povsem nejasno glede na to, da dialoga med šolskim ministrstvom, zavodom za šolstvo in založniki, ki pripravljamo šolske učbenike, sploh ni bilo. Zato je zelo veliko dvomov in vprašanj, na katera nismo dobili odgovorov. Tovrstno početje lahko razumemo kot administrativni ukrep, ki skoraj v ničemer ne izboljšuje zdajšnjih razmer na področju učbenikov. V resnici to lahko pomeni, ni pa seveda nujno, tudi ideološki vpliv države. Mogoče je favoriziranje nekaterih založnikov. Ali pa javnih zavodov, ki bi se lahko prav tako ukvarjali z založništvom. To stanje smo že poznali pred osamosvojitvijo, ko je bil Zavod za šolstvo RS izdajatelj učbenikov, založilo pa jih je 15 založb, ki so si med seboj razdelile predmetna področja, osnovno in srednjo šolo.

Podobno se je torej že dogajalo?

Da, do konca osemdesetih let se je s tem že ukvarjal Zavod za šolstvo RS in uporabljal skoraj enake prijeme. V časopisju je objavljal potrebe po učbenikih, odziva avtorjev pa v glavnem ni bilo. Ni bilo pravega motiva. To je tudi glavni razlog, zakaj je zavod že pred osamosvojitvijo začel prepuščati pripravo učbenikov takratnim založbam. Osamosvojitev pa je prinesla popolno liberalizacijo.

Mar ni prav konkurenca med založniki prinesla višje kakovosti in nižjih cen?

Da, vendar je to proces, ki je že zahteval čas in ga še zahteva. Vprašanje cen učbenikov je sploh zelo smešno. Učbeniki imajo vedno svojo ceno, vprašanje je le, kako jo vidimo. Za uporabnike so hitro predragi, posebej ker pričakujejo, da bodo bolj ali manj zastonj, za založnika pa ni nujno, da je tako, saj ve, kakšni so stroški.

Cene učbenikov določa pravilnik o potrjevanju?

Ne. Je pa res, da administrativno določanje cen velja le za učbenike, ki so edini na trgu. Druge cene se oblikujejo svobodno. O podražitvah, ki so v glavnem sledile inflaciji, pa tudi o upadanju naklad zaradi skladov le obveščamo ministrstvo za gospodarstvo. Dejstvo je, da je učbenik po svoje vsiljena knjiga, ki jo izobraževalni sistem zahteva. Vse, kar je vsiljeno, je drago, odveč ali, če hočete, nepotrebno! Stroški, ki se višajo zaradi upadanja naklad oziroma čedalje daljše uporabe v skladih, so najbrž le eno od vodil šolskega ministra, da bi pocenil učbenike. Samo en učbenik naj bi bil potrjen, tako bi bila naklada učbenika vezana na vso generacijo. To seveda lahko vpliva na znižanje cene učbenika, vendar le v prvem koraku, v naslednjem pa smo pri monopolnem položaju takšnega založnika, ne glede na to, ali gre za zasebnika ali javni zavod. Posledica tega je navadno, da se učbenik spet začne dražiti zaradi ponudnikovega položaja. Takšne razmere smo že imeli! Pritisk je zelo močan, saj se je ustvarilo mišljenje, da so učbeniki veliko predragi in da z njimi zelo, zelo služimo …

Je to res?

Po eni strani brez zaslužka ne moremo delovati kot podjetje, po drugi strani pa so po vpeljavi šolskih skladov začele številne šolske knjige prinašati izgubo. Založniki jo poskušamo nadomestiti z delovnimi zvezki ali nepotrjenimi delovnimi učbeniki, takimi, v katere pišemo. Te lahko v primerjavi z učbeniki ponatiskujemo. Načeloma imajo delovni zvezki zelo različno didaktično vrednost, obtožbe, da so povsem odveč, pa so zelo pavšalne. Država je pred leti ukinila njihovo potrjevanje, saj je upala, da se bo število delovnih zvezkov zmanjšalo, v resnici pa se je njihova ponudba povečala. Špekulacija je bila, da so pričakovali, da bo njihovo število upadlo, ker delovni zvezki ne bodo več objavljeni v katalogih Zavoda za šolstvo RS. Učitelji jih torej ne bodo zahtevali. To se ni zgodilo, saj so jim vendar v pomoč pri pouku. Zdaj njihove nakupe omejujejo tako, da sveti staršev dajo soglasje k skupni ceni za posamezni razred, kar je v nekaterih socialno šibkejših okoljih pripeljalo do izrazitejšega upada uporabe delovnih zvezkov, ponekod pa tega sploh ni mogoče zaznati. Ne vem, ali je to najpametnejši način za urejanje anomalij, ki so jih povzročili sami. Dejstvo je, da delovni zvezki nikoli niso bili obvezni. Če se strogo držimo zakona, potem tudi šolski učbeniki niso obvezni. Obvezno je le, da učitelj učence pripelje do ciljev, ki so v učnih načrtih. Kako bo to dosegel, je odvisno od dela v razredu. Od tod tudi poplava fotokopiranih gradiv in kršenja avtorskih pravic. Najbrž v Sloveniji ni šole, ki staršem ne bi pošiljala položnic za fotokopiranje, fotokopije so praviloma dražje kot potiskan papir.

Zakaj šolsko ministrstvo trmasto vztraja pri svojem, češ da je edini cilj založnikov, ki se zavzemajo za brezplačne šolske učbenike, le bogatenje, povečevanje svojega dobička? Je za vsem politična igra?

To vprašanje morate zastaviti ministrstvu, odgovor bi zanimal tudi založnike. Očitno gre za populistično potezo, kakršna je bila tudi uvedba tople šolske malice prejšnjega ministra ... Zdaj pa slišim iz šol, kako se morajo nekateri učitelji (ti imajo višje plače kot večina naših urednikov, ki pripravljajo šolske knjige) ukvarjati s tem, "kdo bo jutri jedel golaž in kdo ne", med malico pa dežurati in skrbeti "za red in disciplino". In to na srednjih šolah! Mogoče pa bodo organizatorji šolske prehrane, ki so se ob njeni uvedbi bliskovito mobilizirali, naslednji, ki jih bo ministrstvo obtožilo, da mislijo samo na dobiček in služijo na račun šole. Ali pa ponudniki računalniških terminalov in brezkontaktnih kartic, s katerimi morajo dijaki potrditi, da so prejeli svoj obrok. Danes zimski turizem in založništvo, jutri kdo ve kdo ... Vse za dober volilni izid.