Borut Pahor: Z angeli imam sklenjen pakt

Tako je v intervjuju, ki je nastal pred kongresom stranke SD in je objavljen danes v reviji Ona plus, zagotovil zdaj že nekdanji prvak omenjene stranke.

V nadaljevanju je na vprašanje, od kdaj angele zazna, med drugim dejal, da se ne spomni, kdaj si je to rekel na glas oziroma kdaj je zaslutil, da morda obstaja nekaj zunaj dosega naše moči ravnanja. Pravi pa, da je od tega že nekaj let. "Pred časom sem poslušal predavanje o kvantnem računalništvu, debate o razliki med teorijo kaosa in teorijo naključij. Vprašal sem se, kako gledam na te stvari, in še danes si nisem popolnoma na jasnem, koliko je naše ravnanje plod naše svobodne volje in koliko smo zares gospodarji lastne usode, če sploh smo. Teoretiki determinizma bodo trdili, da je vsaka naša odločitev stvar usode, ki je človek seveda ne pozna. A te vodi. Imaš sicer iluzijo svobode, nad tabo pa je nekaj, kar to svobodo omejuje ali pa jo razširja, te navdihuje s tem, da ljudi razveseljuješ ali pa si do njih ravnodušen ... Nekaj zagotovo je v tem, koliko, ne vem, čutim pa veliko hvaležnost, ker na koncu mora biti nekdo, ki skrbi za to, da se stvari kar dobro iztečejo. Vendar pod pogojem – tu se mi zdi, da je sklenjena neka nenapisana, duševna pogodba – da ne smem ljudem okrog sebe narediti nič slabega. Pa smo pri zlatem pravilu: Ne stori drugim nič takega, česar ne želiš, da bi drugi storili tebi."

V bolnišnici sem se počutil varnega in videl vse tisto, kar sem pogrešal v zadnjih letih Prav tako je Pahor zatrdil, da mu je lansko daljše bivanje v bolnišnici ob božiču pravzaprav prišlo prav za temeljit počitek in tako ni bil nič vesel, ko so mu rekli, da lahko gre domov. "Tam sem se počutil varnega, v tisti bolnišnični sobi, ki ni bila nič posebnega, majhna, moja, tako varno zavetje, sem videl vse tisto, kar sem pogrešal v zadnjih treh, štirih letih. Varnost, ljudje okrog mene so bili neskončno prijazni, skrbeli so zame, do mene je prišel samo tisti, ki sem mu dovolil. Iz vljudnosti je moral biti prijazen z mano. Počel sem lahko vse tisto, česar prej nekaj let nisem mogel: gledal filme ponoči, jedel čips, zjutraj sem lahko sanjaril. Zdelo se mi je, da sem odprl novo poglavje v življenju. In da je treba izkušnje, ki so se zlile skupaj, uporabiti za to novo poglavje. Spet je šlo vse zelo na tesno, lahko bi se končalo povsem drugače, a se je srečno."

Ko bom začel biti preračunljiv za svoje koristi, bodo angeli šli drugam Prav tako pove, da v bolnišnici ni razmišljal le o eksistencialnih vprašanjih, ampak tudi o tem, kaj puščamo za sabo in kaj nas čaka. "V nasprotju z večino političnih opazovalcev sem že pred leti domneval, da nas čakajo težji časi, kar se danes izkazuje kot pravilna ugotovitev. Spraševal sem se, koliko elastično je nezadovoljstvo ljudi. Imamo zelo zahtevno situacijo, ko se razlogi za nezadovoljstvo preozko iščejo v pristranskosti ali elitizmu političnih in gospodarskih elit. Prihajam do spoznanja, da sta narava problemov, s katerimi se danes srečujemo, in njihova teža veliko večja od moči politike, da jih reši. Vemo, kam je v zgodovini peljala taka situacija. Ko sem ob tem razmišljal, da se vračam, in ali ni to morda opozorilo, da se umaknem pred tem potresom oziroma grozečim plazom, pa sem ugotovil, da o odgovoru na to odloča posameznikova narava. Si borec ali mevža? Ob vseh značajskih napakah, ki jih imam, nikoli nisem bil človek, ki je kogarkoli pustil na cedilu, če sem bil zanj odgovoren ali mu v pomoč. Ali imam prav ali ne, bo pokazal čas. Kot sem omenil, z angeli tam zgoraj, ki bedijo nad mojo srečo, imam sklenjen pakt. Toliko časa bodo to počeli, kolikor bom po značaju dobra oseba. Ko bom začel biti preračunljiv za svoje koristi, bodo šli drugam."

To, da se po smrti življenje ne konča, je eno najpomembnejših upanj Pahor v intervjuju še poudari, da smrt jemlje kot del življenja, vendar pa ni nepomembno, kako nas ta dočaka oziroma, kako jo sprejmemo. "Spoštujem tudi vse vere, malo njih, ki so se tako prijele, ne pridiga o posmrtnem življenju. To, da se po smrti življenje ne konča, je eno najpomembnejših upanj tako za tiste, ki živijo lepo, kot za tiste, ki trpijo. Zaničevanje ljudi, ki verjamejo v kogarkoli ali karkoli, se mi zdi precej bedno. Zase ne morem reči, da sem veren človek. Ne morem reči niti, da sem ravnodušen do vprašanj, ki jih poraja ta izjemna kompleksnost narave. Da sem popek življenja in tako, kot se bom vrtel, se bo vse vrtelo, to tudi nikakor ne. Predvsem pa sem spoznal, da je upanje, ki ti ga daje vera, izjemnega pomena v življenju. Če sem se pred dvajsetimi leti rogal temu, danes drugače vidim ljudi, ki upajo v nekoga ali nekaj tam nekje."