Arhivi ne smejo razdvajati in postavljati zidov med ljudmi

Arhivi so namreč danes zelo pomembne inštitucije, tako zelo, da se zaradi njihove vloge lahko razpiše tudi referendum. Pa tudi, če odmislimo politiko, bi si mnogi reševanje vsakodnevnih problemov brez zgodovinskih arhivov le težko predstavljali.

O vlogi arhivov v sodobnem času, s kakšnimi dilemami in izzivi se soočajo, smo se pogovarjali z direktorjem Zgodovinskega arhiva Ljubljana, mag. Bojanom Cvelfarjem in direktorjem Zgodovinskega arhiva Celje, dr. Borutom Batageljem.

Kaj najbolj dragocenega hranite v Ljubljani in kaj v Celju? Cvelfar: V Ljubljani so to zapisniki mestnega sveta oziroma t. i. gradivo mestnih županov, za obdobje 600 let nazaj so namreč celovito ohranjeni ti zapisniki. Hranimo tudi kakšne starejše listine, najstarejša je na primer iz 13. stoletja. Sicer pa vedno cenimo najstarejše kot najdragocenejše, seveda pa je vse pomembno.

Batagelj: Težko je kakšno stvar izpostaviti kot bolj pomembno od druge, čeprav je starost gradiva gotovo eden pomembnejših kriterijev. Tudi v Celju imamo najstarejši dokument iz približno enakega obdobja kot v Ljubljani, se pravi iz 13. In 14. stoletja, gre za prepis privilegijev Žičke kartuzije. Sicer pa je z vidika dragocenosti arhivskega gradiva pomembna kontinuiteta delovanja, upravnih, sodnih in administrativnih organov. Zato so tudi v Celju kot v Ljubljani zapisniki sej mestnega sveta najbolj dragoceno gradivo, za zgodovinarje, raziskovalce in druge, da lahko v nekem časovnem loku lepo sestavijo dejstva v zgodbo.

Na kolikšnem delu vašega gradiva je oznaka zaupno in do katerega ni mogoče dostopati brez ustreznih dovoljenj? Cvelfar: Praktično je vso gradivo dostopno javnosti, razen izjem, kakšnih novejših davčnih in zasebnih zadev. Na primer, pred kratkim smo prevzeli gradivo znanega psihiatra iz Idrije, dr. Jožeta Felca, ki je delal določene zapiske. To so pač občutljive zadeve. Sicer pa je praktično dostopno vse, tudi po naši zakonodaji. Ta v principu določa z ene strani javno, z druge pa zasebno arhivsko gradivo. Pri prvem gre za vso gradivo javno-pravnih oseb in pri tem gradivu ni nobenih bistvenih ovir glede dostopa informacij. Na drugi strani pa na arhivsko gradivo, ki je osebnega značaja, ima posameznik , ki ga odda arhivu, možnost, da določi omejitve dostopa.

Batagelj: V Celju imamo nekaj fondov, kjer so posamezniki omejili dostop do informacij, ki so v tem arhivskem gradivu. Kot primer lahko navedem zasebno arhivsko gradivo, ki ga je našemu arhivu izročil Konrad Kolšek ( nekdanji visoki častnik JLA in poveljnik 5. vojaškega območja v času vojne za Slovenijo, op. p.), ki je na del gradiva omejil dostop do leta 2035. Včasih prihaja do napačnega razumevanja, kot smo zasledili v razpravah v času referenduma o arhivih, ko se je želelo prikazati, da v arhivu neke stvari zapiramo in skrivamo. Toda če pridete v arhiv in imate neke slabe namene do soseda, ne boste dobili dostopa do gradiva. Kot raziskovalec in obiskovalec arhivske čitalnice morate povedati, kaj je vaš interes in potem ocenimo, ali se dostop dovoli. Gre za občutljive osebne podatke.

Ali menita, da je mogoče instrumentalizirati regionalni arhiv, kot sta npr. celjski in ljubljanski, za kakšne politične, ideološke, poslovne in druge namene? Cvelfar: Načeloma se lahko, ampak arhive zaščitimo s podpisano izjavo uporabnika, s katero izkaže pravni interes in tudi podpiše, da je seznanjen z zakonom o varstvu osebnih podatkov in vso zakonodajo, ki je na tem področju. Tako da je potem na uporabniku, ali bo zlorabil informacije, ki jih dobi, ali ne. Na primer, če je nekdo z nekom v sporu, potrebuje informacije tudi o tem človeku, ampak to mora izkazati, podpisati, a če to zlorabi in da v javnost, je v bistvu to njegov problem.

Batagelj: Z načinom komuniciranja v našem arhivu želimo pokazati, da nismo mi tisti, ki bomo nekaj zapirali. Če povem konkretno: izvajamo akcijo, v katero smo vključeni trije štajerski in trije hrvaški arhivi v okviru skupnega projekta Mesta in trgi ob štajersko-hrvaški meji (Gradovi i trgovišta na hrvatsko-štajerskoj granici). Skozi ta projekt v arhivu sporočamo, da nas država lahko vidi kot nek branik nacionalnih interesov, saj pred bližnjo arbitražo za določitev meje med državama hranimo informacije tako hrvaški kot slovenski arhivi, ki bodo prišle prav v tem procesu. Po drugi strani pa z razstavo tudi poudarjamo, da smo lahko regionalni arhivi tudi mostovi, ki hočejo preprečiti zamejevanje, ki se dogaja vse od osamosvojitve obeh držav. Da bi si bili vedno bolj narazen, v sporih in rivalstvu, prej pa smo v vsej zgodovini nacionalnega oblikovanja obeh držav bili tesni sodelavci. Na eni strani torej služimo državi, po drugi pa tudi interesom ljudi ob meji.

Razen hrambe gradiva se v arhivih ukvarjate tudi z drugimi projekti, prirejate razstave (npr. razstava o celjskih olimpijcih, projekta Anonimka v Celju, Miška Mica v arhivu itn.), izdajate knjige? Zakaj so potrebni ti projekti? Se tudi arhivi, kot knjižnice in muzeji, spreminjate v informacijska središča ali pa se morda že nekoliko podvajate z njimi v svojih vlogah? Batagelj: Mislim, da je to nujno, prav iz razloga domnevnega stereotipa o zaprtosti arhivov. Da nas ljudje prepoznavajo, da vedo, kaj delamo. Menim, da je to celo ena od ključnih nalog arhivov oziroma jo jaz tako vidim. Kar zadeva celjski arhiv, da ne bomo le registratorji nekih dogodkov iz preteklosti, ampak da smo aktivni in odzivni tudi danes, v tem je dodana vrednost. V tem smislu razstava o olimpijcih, kjer se poskušamo postaviti v aktualni kontekst dogajanja v družbi. Po drugi strani pa gremo kdaj tudi korak naprej, kar želimo z Anonimko, da poskušamo sprožati procese, ki so vezani na aktualno, kolektivno spominjanje ljudi, ki živijo v našem okolju.

Cvelfar: Navkljub vsemu je naša osnovna dejavnost vendarle hramba arhivskega gradiva in njegovo dajanje v uporabo, urejanje itn., naštete vzporedne dejavnosti pa popularizirajo naše delo. V zgodovinskem arhivu Ljubljana so naše sodelavke izdale pravljico, Miška Mica v arhivu, zato, ker so ocenile, da bi s tem lahko pritegnili zanimanje najmlajše generacije za spoznavanje dela v arhivu. V Kopru so pripravili tudi lutkovno predstavo na to temo, posebna delavnica s sodelovanjem šol v okviru tega projekta je bila v Celju, tako da je bila zadeva kar odmevna. Seveda je pomembno, da se arhivi predstavljamo tudi na takšne načine. Ne nazadnje smo tudi porabniki javnih sredstev in moramo pokazati, kam ta sredstva gredo in da jih upravičimo pred javnostjo. Ne le z dajanjem potrdil. A posameznik se na žalost zaveda pomena arhiva šele takrat, ko nekaj potrebuje.

V teh kriznih časih in ob vsesplošnem varčevanju, ko država poskuša marsikaj združiti in racionalizirati, ali so na vidiku morda tudi kakšni poskusi, da vas v arhivih združijo s kakšno knjižnico, muzejem? Batagelj: Osebno teh poskusov ne čutim. Tudi zdaj pravzaprav ne, ko je odprta javna razprava o noveli zakona o arhivskem in dokumentarnem gradivu, kjer se posamični členi novele zakona ne dotikajo teh združevanj. Sicer pa ta debata o združevanju traja že kar nekaj časa in bilo je že nekaj poskusov spraviti arhive pod drugačno kapo.

Cvelfar: Lahko rečem, da smo v vseh letih, odkar delujem v arhivu, stalno na udaru. Vsaka oblast je namreč poskušala nekaj narediti na tem področju, predvsem v smislu združevanja arhivov in ne združevanja s knjižnicami ali muzeji. Čeprav v svetu so različni modeli: npr. nordijske države imajo na regionalni ravni združene knjižnice in arhive, v Kanadi sta celo združena nacionalni arhiv in knjižnica. Dejstvo je, da smo se arhivi dejansko v svojem razvoju ločili od muzejev, a se vnovič pojavljajo ideje o združitvi z muzeji. V zadnjem desetletju pa gre bolj za centralizacijo v smislu arhivov. Se pravi, da bi imeli en arhiv v Sloveniji, z območnimi enotami, podobno, kot npr. deluje Zavod za varstvo kulturne dediščine. Ampak kar se teh poskusov tiče, danes nisem povsem miren, saj je v zadnjem desetletju vsaka oblast poskušala to narediti na odkrit ali pa na bolj prikrit način. Osebno pa mislim, da nekega velikega učinka pri takšni obliki varčevanja ne bi bilo.

Kako pa čutita politični prepih na vajinih mestih? Direktorski položaj regionalnega arhiva je najbrž veliko manj izpostavljena funkcija kot na državni ravni. V kolikšni meri pa je vendarle tudi politična in ne le strokovna? Batagelj: Svojo funkcijo ne jemljem kot politično, marveč kot izključno strokovno. Aparat odločanja je pa jasno političen. Argumenti, na podlagi katerih se odločajo, pa upam, da bodo ostali strokovni. Se pravi vrednotenje dela in rezultatov in da arhivi ne bomo postali neko politično orodje. Upam, da z našim delom to dokazujemo.

Cvelfar: Tudi jaz ne občutim nekega političnega prepiha in političnega vpliva na tej funkciji. Namreč položaj je zelo različen v primerjavi z državnim arhivom. Res da smo vsi arhivi državni, ampak že v samem mandatu funkcije direktorjev je velika razlika. Arhiv RS deluje kot organ v sestavi ministrstva in potem takem direktorja tega arhiva lahko zamenjajo brez razloga v prvem letu mandata nove vlade. To velja za vse upravne organe v sestavi. Pri direktorju regionalnega arhiva pa gre za javni zavod in za drugačno zakonodajo: ima mandat pet let, je izbran na javnem razpisu in ga lahko zamenjajo le ob hujših kršitvah. Načeloma je to je strokovna funkcija, ker je direktor arhiva tako poslovni kot strokovni vodja. Se pravi mora biti strokovnjak. Malo drugačna situacija pa je pri državnih arhivih, kjer se je v zadnjih desetih letih ta funkcija kar spolitizirala, predvsem zaradi gradiva bivše UDBE oziroma obveščevalnih služb. To gradivo je namreč zelo občutljivo za vsako politično opcijo.

Kar zanimivi in po svoje nenavadni sta vajini karierni poti. Borut, vi ste iz Ajdovščine prišli v Celje in po nekaj letih dela v arhivu postali njegov direktor, Bojan, vi po desetletju vodenja celjskega arhiva "s trebuhom za kruhom" v Ljubljano? Batagelj: To so pač zgodbe, ki jih piše naše življenje. Kot mlad diplomirani zgodovinar težko najdeš službo kjerkoli. In prideš do točke, ko se moraš v svojem življenju odločiti, kam in kako naprej. V Zgodovinskem arhivu Ljubljana sem bil pripravnik, potem sem šel v Celje, tu ostal in se ustalil.

Cvelfar: Slovenci smo bolj zapečkarski in se neradi vozimo v bolj oddaljene službe, ampak danes so komunikacijske poti in infrastruktura takšne, da greš pač tja, kjer imaš možnosti osebnega razvoja. In ker je Slovenija tako majhna, oddaljenost do službe ne igra velike vloge.