Aplenc: Goli otok je odraz delovanja najožjega vrha komunistične partije

Direktor Zavoda za oživitev civilne družbe, novi član programskega sveta RTV in nekdanji direktor Slovenskih železarn Andrej Aplenc je eden od 555 Slovencev, ki so v 50. letih prejšnjega stoletja kazen za svoja dejanja odplačevali na zloglasnem Golem otoku.

Svojo golootoško zgodbo, o kateri je javno spregovoril šele v samostojni Sloveniji, je, kot pravi, končal z dosego rehabilitacije na sodišču in izplačilom odškodnine.

Ob obletnici taborišča Goli otok smo se pogovarjali o politični prevzgoji na Golem otoku, Sizifovem delu v kamnolomu, pa tudi o tem, zakaj Goli otok ostaja tabu tema in zakaj slovenski narod ne uspe preseči ideoloških delitev.

Te dni mineva 63 let od vaše prve internacije na Goli otok. Bi se te obletnice spomnili tudi brez najinega intervjuja?

Večinoma se spominjam svojega prvega transporta. Bil sem dijak in član SKOJ. Prepeljali so me v prisilne delavnice v bližini Cukrarne v Ljubljani, kjer so me zadrževali najmanj dva meseca. Mislim, da nas je bilo tam zbranih okrog 80 Slovencev.

Za kakšno skupino ljudi je šlo?

Poleg starejših komunistov in nekaj dijakov, je bilo precej študentov, večina med njimi iz vrst nekdanjih partizanov.

Kakšne dejanja so vam očitali v obtožnici?

Bil sem član SKOJ in bil sem preveč zgovoren.

Kaj je bilo v tej zgovornosti tako kritičnega?

Takratno atmosfero si danes težko predstavljamo. Šlo je za obdobje grozovitega navdušenja novo državo, svobodo, partizanstvom in koncem druge svetovne vojne. Takrat sem bil na Kočevskem komandir delovne čete, v kateri so bili tudi fantje in dekleta iz Ribnice. Namesto prisostvovanja pri marksistični vzgoji, so si so želeli iti na ples. Ni problema, sem jim rekel takrat. No, že čez teden dni me je na položaju komandirja zamenjal nekdo iz Ljubljane, moja kariera v SKOJ je šla strmo navzdol. In s tem se seveda nisem strinjal. Bil sem ambiciozen v vseh pogledih, kritiziral sem svobodo govora, nazadnje so me vrgli še iz SKOJ.

Kako je bila videti marksistična vzgoja? Šlo je za prebiranje marksističnih besedil. Marxov Kapital recimo, ki ga skoraj nihče ni razumel. Šlo je za pranje možganov, ampak o tem se ni preveč govorilo. Bili smo pod vtisom konca vojne, marsičesa sploh nismo vedeli.

Koliko je bilo v obdobju pred vašo deportacijo govora o Golem otoku?

V javnosti se je o Golem otoku začelo govoriti šele leta 1989, ob izidu knjige Arhipelag Goli avtorja Janeza Jezerška - Sokola, ki je enkratno besedilo iz tistega obdobja.

Kako ste gledali na to, da se je uradno jugoslovansko stališče do Stalina z resolucijo Informbiroja spremenilo tako rekoč čez noč?

Bilo mi je nerazumljivo. Pa ne samo meni. Mislim, da večina ljudi, tudi komunistov in njihovih simpatizerjev, tega ni razumela, ampak so bili pametni in so ostali tiho.

Je bilo problematiki Golega otoka odmerjeno dovolj medijske pozornosti ali še vedno ostaja tabu?

Še vedno je tabu tema.

Zakaj?

Sam si to razlagam tako, da je zagovornikom ali simpatizerjem preteklega režima težko govoriti o čistkah v lastnem sistemu. Menim, da prenoviteljska stran, z izjemami, o tem ne želi govoriti.

Prvič ste na Goli otok odpotovali leta 1949. Kakšnih informacij ste bili deležni pred transportom?

Vsak transportiranec je moral podpisati dokument, s katerim ga je rajonski odbor mesta Ljubljane poslal na družbeno-koristno delo. Lokacija nam ni bila znana. Mene so poslali za leto dni.

Ste bili med trasportom vklenjeni?

Da.

Vas je na otoku pričakal znameniti "stroj", špalir zapornikov, ki so dobrodošlico prišlekom izražali z udarci?

Ne, ob našem prihodu tam ni bilo nikogar. Kar zadeva bivališča, je bilo tam med 10 in 12 lesenih vojaških barak, v katerih je lahko prebivalo po 200 oseb. Celotno območje je bilo obdano z žico.

Na otoku sta se nad zaporniki vršili dve vrsti pritiskov: po eni strani je šlo za politično prevzgojo, po drugi za težaško fizično delo. Kaj je bilo v ospredju?

Psihološki pritisk in to s strani zapornikov, ki so se deklarirali za prevzgojene. Zapornike so silili k izvajanju etično ali moralno nesprejemljivih dejanj.

Na primer?

V pretepanje in ovajanja, … Ko človek to stori enkrat, je zlomljen za vse življenje. Občutek krivde je ogromen. V knjigi srbskega publicista Dragoslava Mihailovića, kjer so objavljena pričevanja starih komunistov, je eden od generalov izjavil, da je približno tri četrtine zapornikov podleglo kombinaciji psihološko-fizičnega pritiska. Da so torej zagrešili dejanja, ki so etično in moralno sporna. Seveda so obstajala nacistična in fašistična taborišča ter ruski gulagi, kjer so ljudje umirali precej bolj množično kot na Golem otoku, niso pa tam vršili takega psihičnega pritiska.

Zakaj ni uradnih številk o golootoških žrtvah? Številke so precej različne.

Eni govorijo o nekaj sto, Mihajlovič omenja nekaj tisoč žrtev. Glede na to, da je na otoku kosil tudi tifus, so večje številke verjetnejše. Bi pa težko govoril o tem, saj je bilo najhuje ravno v času med mojima internacijama.

Kakšne so bile možnosti za pobeg z otoka?

V času mojega bivanja tam je bilo neka poskusov, a so bili vsi neuspešni.

S čim ste zadovoljili kriterije vodstva, da so vas prvič spustili na prostost?

Vsak večer smo imeli v barakah politično prevzgojo. To je v praksi pomenilo, da je vsak zapornik stopil pred kolektiv in se pokesal svojih dejanj. Seveda sem to storil tudi jaz.

Katerega dejanja ste se pokesali?

Izmišljeval sem si.

Na primer?

Da sem grozno kritiziral sistem. Vsak se je moral samoobtoževati, se pokesati za to in izraziti svojo pripadnost partiji. Po mojih informacijah je moral vsak tudi podpisati, da bo delal za UDBO. To je bil predpogoj za izpustitev. Zanimali so jo le nekdanji golootoški zaporniki. Na prostosti smo z UDBO imeli redne stike. Pripovedovali smo o čem so govorili naši kolegi ... Kasneje sem se temu uprl in nisem bil edini. Oficirja UDBE sem dobesedno nahrulil in zaloputnil z vrati. Že čez mesec dni sem znova potoval na Goli otok.

Svojo pravico ste iskali tudi na sodišču. Kaj ste dosegli?

Rehabilitacijo.

Tudi odškodnino?

Ja, v enkratnem znesku in s tem sem svojo golootoško zgodbo končal.

Je bilo fizično delo na otoku Sizifovo delo ali je vendarle imelo nek smisel?

Na začetku smo dejansko prenašali kamenje iz enega konca na drugega, smo pa tudi naredili kar precej. Konec koncev so vsi objekti in ceste na otoku delo zapornikov.

Katere izdelke ste izvažali?

Drobljenec – to je čisti kamen, ki se uporablja v gradbeništvu in so ga z barkami prevažali v Italijo ter marmor, ki so ga med drugim uporabili tudi za gradnjo spomenika v taborišču Rab. Mislim da je to edini primer, ko so zaporniki v enem taborišču obdelovali kamen za spomenik v drugem taborišču. To je višek cinizma! Med mojo drugo deportacijo pa je bil precejšen poudarek na lesu. Na Goli otok so pripeljali debele deske, ki smo jih razrezali, obdelovali in nato izvažali. Domnevam, da so med kupci tudi italijanski komunisti, saj sem na otoku večkrat slišal italijansko govorico. Udba je takrat na Reki ustanovila podjetje, ki se je s tem ukvarjalo komercialno.

Kako je bilo poskrbljeno za prehrano?

Trikrat dnevno smo dobivali čorbe in kos kruha. Hrana je bila obupna, vendar tega ne bi niti izpostavljal, saj je bilo v drugih taboriščih še huje. Shujšal sem za 15 kilogramov. Bili smo na robu moči.

Je prihajalo do uporov zapornikov? So se izoblikovali takoimenovani mnenjski voditelji?

Ne da bi jaz vedel.

Ste se kdaj srečevali s provokatorji?

To se je dogajalo vsak dan.

Ste ob prihodu domov imeli težave z zaupljivostjo?

Absolutno. Nikomur nisem pripovedoval o Golem otoku.

Kako ste svojo odsotnost pojasnili doma?

Rekel sem, da sem bil zaprt, drugega nič. Če svojim najbližjim ne poveš vsega, potem tudi nihče ne more nič izvleči iz njih.

Kako ste komunicirali z domačimi?

Enkrat mesečno smo lahko domov pošiljali dopisnice.

Z zavajajočim žigom kaznilnice v Stari Gradiški, kot se je denimo dogajalo že omenjenemu oficirju Janezu Jezeršku?

Tega ne vem, vem le, da je pisalo vojna pošta.

Je UDBA zasliševala vaše domače?

Ja. Moja mama je takrat počela vsega vraga. Pisala je na maršalat, pa brez učinka.

Kdo je po vašem vedel za Goli otok? Kako visoko v političnem vrhu? Zvezni notranji minister Aleksandar Ranković je bil tam večkrat na obisku …

Mihajlović trdi, da sta bila obveščena tako Tito kot Kardelj. Seveda, nekdo je moral sprejeti odločitev, kako in kje naj bo taborišče. Nekdo je moral izdati ukaz.

Kako se je po vaši izkušnji spremenil vaš pogled na idejo komunizma?

Čutil sem skrajno razočaranje. To je tako, kot če se punca zatreska v enega fanta, ta pa jo prevara. Take občutke sem doživljal. Kar se je pisalo in govorilo o komunizmu in socializmu, se je izkazalo za popolno laž. Nekaj let niti študirati nisem bil sposoben. Padel sem na vseh izpitih, pa čeprav mi to ni bilo v navadi. Danes bi temu rekli post-vietnamski ali post-iraški sindrom. Čutil sem ogromen strah, da bi me zaprli še tretjič. Bil sem razočaran nad samim seboj. Začel sem zahajati v hribe, bil sem član gorske reševalne službe in takrat, - strokovne psihološke razlage sicer nimam-, ampak takrat so se stvari spremenile. Na strojni fakulteti sem bil med najboljšimi študenti. Partijski sekretar mi je predlagal, naj, pa čeprav ni vse lepo, vstopim v partijo, kjer mi po končanem študiju zagotavljajo mesto asistenta. V partijo nisem hotel, vem pa da se je veliko golootoških zapornikov odločilo za to in tega ne obsojam. Imeli so družine, na partijskih sestankih pa so morali le občasno dvigniti roko. Raje sem se odločil za tujino.

Ste bili kdaj v partiji?

Nikoli. Le v SKOJ.

Kako gledate na večno delitev slovenskega naroda ob vprašanju komunističnega režima?

Ravno v tem vidim tragiko slovenskega naroda. Ne vem, če je še kateri narod tako strahotno razdeljen. Za demokracijo je nujno, da imajo ljudje različne poglede na svetovno politično ureditev. Namesto da bi imeli spravo, - to je že preveč obrabljena beseda- , bi morali imeti več razumevanja. Mislim, da je glavni vzrok dejstvo, da prenovitelji niso sposobni priznati, da je bil vrh komunistične partije res zločinski. Obstaja cela vrsta komunistov, med njimi tudi Jože Pučnik in Angela Vode, ki so bili moralni ljudje s svojim prepričanjem. Špica pa je bila res zločinska. Čez dve generaciji bo moralo biti kaj drugače.

Simbol česa ostaja Goli otok v vaših očeh? Odraz mentalitete in delovanja najožjega vrha komunistične partije.