Sobota, 11. 5. 2019, 12.00
4 leta, 11 mesecev
Slovenka v Kanadi: Ljudje delajo od ponedeljka do petka in živijo za vikende
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,81
11
Na gala večeru s sodelavci, kjer je prejela nagrado za najboljšo vodjo (top leader)..
Anamika Bučar ima velike sanje in verjame, da je treba zgrabiti ponujene priložnosti. Po kariero v filmski industriji se je odpravila v Kanado, kjer pa je industrija tako močna, da se projektom še kot prostovoljec težko pridružiš. Kljub nekaj slabim izkušnjam so dobre tako pretehtale, da se bo v Slovenijo vračala le za počitnice.
Dolenjka iz Straže pri Novem mestu je od nekdaj vedela, da želi živeti v tujini. Čeprav je vedno mislila, da bo končala v ZDA, jo je pot zanesla v Kanado, kjer še ni bila nikoli prej.
Dvaindvajsetletnica se je tako pred slabim letom preselila v Vancouver, predvsem zato, ker je bilo zares enostavno dobiti enoletni delovni vizum. "V resnici sem se za vizum prijavila bolj v trenutku navdiha in ko sem dobila e-pošto, da je dejansko odobren, sem zgrabila priložnost," pravi.
Pogled na Vancouver iz Stanley Parka
Poleg tega si je od nekdaj želela delati v filmski industriji. "Vancouver je trenutno center za snemanje TV- serij in filmov, tako da nisem niti razmišljala o drugih mestih." In čeprav filmska industrija tudi v Sloveniji postaja bolj prepoznavna, Anamika meni, da se ne more primerjati s Kanado.
"Tu vsaka druga oseba dela v filmu. Igralci, producenti in snemalci. Industrija je tako močna, da je konkurenca celo takrat, ko se želiš projektu pridružiti kot prostovoljec, skoraj nemogoča," pravi. Po drugi strani pa posameznikom prav prostovoljno priključevanje k projektom omogoča, da se učijo od strokovnjakov.
Čeprav sicer dela v pisarni, trenutno sodeluje tudi pri snemanju neodvisnega filma kot pomočnica producenta. "Celotna ekipa je izredno podporna," je zadovoljna Anamika. Sodelavci in nadrejeni ji z veseljem odgovarjajo na vprašanja, saj so tudi sami začeli na enak način, s prostovoljnim vključevanjem v filmske projekte, ki jih tam nikoli ne manjka.
Med snemanjem neodvisnega filma
"Nove prijatelje spoznam skoraj na vsakem koraku"
"Vem, da imamo tu celo slovensko skupnost, vendar se nisem nikoli povezala z njo. Imam jo v načrtu, ampak ni ravno prioriteta, saj imam trenutno precej zapolnjen urnik in tudi družbe mi ne manjka," pravi Dolenjka.
Kljub temu je v zadnjem letu spoznala kar nekaj Slovencev. Nova prijateljstva v tujini je sklenila že v prvem tednu. "Pravzaprav nove prijatelje spoznam skoraj na vsakem koraku. Na vlaku, v službi, baru, skupinah na Facebooku in med iskanjem stanovanja ... In ker je Vancouver mednarodno mesto, imam trenutno prijatelje z vseh koncev sveta," pravi.
Nove prijatelje je spoznala na vsakem koraku.
Poleg tega ostaja v rednih stikih na družbenih omrežjih tudi z družino in prijatelji iz Slovenije. Morda prav zato na vprašanje, ali je bila selitev težka, odgovori z "niti najmanj". "Imam neverjetno družino in prijatelje, ki so me vedno podpirali, in vem, da bom prej ali slej prišla nazaj na obisk," je pojasnila.
"Najemnina je vrtoglava"
"V Slovenijo se bom zagotovo še vrnila, ampak zgolj na počitnice," pravi, saj v Kanadi zelo rada živi. Vizum ji poteče čez dva meseca, a upa, da ji ga bo uspelo podaljšati. "Seveda ima življenje v Kanadi dobre in slabe strani, ampak na koncu dneva sem vesela, da sem se odločila, kot sem se," je prepričana.
Vancouver je eno izmed najdražjih mest na svetu, nadaljuje Anamika in pojasni, da mora kljub višji plači paziti, kaj si lahko privošči, da ji bo na koncu meseca ostalo dovolj za najemnino.
Razgled iz njenega novega stanovanja
Razložila je, da so najemnine vrtoglavo visoke in da se posledično večina stanovanj oddaja na črno. "V dvosobnih stanovanjih se po navadi stiskajo vsaj štirje, vsak od njih pa plačuje najmanj 500 dolarjev na mesec. No, toliko znaša najemnina za osebo, ki spi v dnevni sobi."
"Najemnina za manjši studio se začne pri 1000 dolarjih, enosobno stanovanje pa pri 1.200 dolarjih. Sobice v hišah so cenejše, okoli 600 dolarjev mesečno, ampak, razen svoje sobe, so vsi drugi prostori skupni in v taki hiši po navadi živi med šest in osem oseb."
Pravi, da je večina ljudi navajena jesti v restavracijah, zato je ne preseneča, da se komaj prebijejo iz meseca v mesec. "Za hamburger plačaš okoli 13 dolarjev. Med "happy hours" pivo dobiš za pet dolarjev, sicer stane najmanj sedem dolarjev," pravi.
"V trgovini je cenejše, vendar še vedno dražje kot pri nas. Sploh sadje in zelenjava. Seveda pa, ko se enkrat navadiš na življenje v novem mestu, kmalu odkriješ skrite kotičke in kje kupiti kaj za spodobno ceno," priznava.
"Od doma sem bila vedno navajena jesti svežo, sezonsko zelenjavo in sadje. Tudi mleko, meso in jajca smo večinoma kupovali na bližnji kmetiji, medtem ko je tu vse industrijsko pridelano in večina sploh nima okusa, cena izdelkov pa je včasih kar trikratna," še pove.
"Eden izmed največjih problemov v mestu so brezdomci"
"Eden izmed največjih problemov v mestu so brezdomci," pravi Anamika in pojasni, da jih je toliko, da imajo celo svojo ulico, za katero vsak ve, da se tja ne zahaja. Če se po pomoti znajdeš tam, najdeš kupe zadrogiranih in pijanih brezdomcev, ki ležijo po pločnikih, prosjačijo in prodajajo ukradene stvari. Da smeti in smradu po urinu sploh ne omenjam," opisuje situacijo.
Na začetku maja je doživela zelo neprijetno izkušnjo, ki ji bo gotovo še nekaj časa ostala v spominu. "Pripetljaj me je opomnil, da se še nisem povsem navadila na Vancouver in sem še vedno navajena na varno okolje naše države," pravi.
"Pravzaprav sploh nismo ostale dolgo, največ dve uri." Čeprav jih je čakalo še 40 minut vožnje do doma in le nekaj ur spanja, so se veselile izleta. "Nobena od nas pa ni pomislila, da smo le ulico stran od ulice Hasting, ki je splošno znana kot ulica brezdomcev." Ko so prišle do avta, jih je navdušenje hitro minilo, saj jih je pričakalo razbito okno in prazen avto. "Takoj sem prek mobilne aplikacije blokirala vse svoje kreditne kartice in še dobro, da sem jih, saj sem naslednje jutro dobila sporočilo, da je nekdo poskušal uporabiti eno izmed kartic v McDonald’su ob petih zjutraj. Najprej za naročilo, vredno 30 dolarjev in ker nakup ni uspel, so poskusili kupiti še nekaj za tri dolarje. Saj nisem vedela, ali bi se smejala ali jokala."
Krajo so takoj prijavile policiji, kjer so jim povedali, naj ne gojijo upanja, saj so takšne kraje tam pogoste in enostavno ni mogoče, da bi koga dejansko ujeli. "Seveda se zdaj oštevam, kako sem lahko bila tako lahkomiselna, da sem pustila prtljago in tako pomembne dokumente kar v avtu," pravi. Med drugim so ji ukradli potni list, kreditne kartice in vizum. "Ampak doma mi enostavno ni bilo treba skrbeti, ker si moral imeti res smolo, da so ravno tebi vlomili v avto. Tu moraš imeti srečo, da ti ne," pravi.
"Potem pa je tu še zavarovanje," nadaljuje. "British Columbia ima sicer izredno urejen in v primerjavi z drugimi deli države tudi dosti cenejši zdravstveni sistem. V večini primerov ti zavarovanje delodajalec delno krije šele po določenem času zaposlenosti," pojasni.
Mesto ponoči
Po drugi strani pa ima Kanada tudi ogromno prednosti, mednje Anamika uvršča na primer možnosti za uspeh. "Ne glede na to, katero področje te zanima, znanost, medicina, umetnost ..., možnosti so neskončne in preprosto nimaš omejitev. Ljudje so veliko bolj odprti in brez predsodkov." Pojasni, da je zelo enostavno najti službo, kjer z malo truda in trdega dela tudi hitro napreduješ.
"Kanadčani so pretirano vljudni le, če jih primerjaš z Američani"
"Mislim, da vsak, ki sliši besedo Kanada, pomisli na izredno prijazne in vedno pretirano vljudne ljudi, ki se opravičujejo za vsako malenkost. Pa ni ravno tako," razlaga Anamika.
"Pravzaprav se mi zdi, da so Kanadčani pretirano vljudni le, če jih primerjaš z Američani. Sicer pa so precej podobni Evropejcem. Res da so prijazni in vključujoči, vendar pa so odnosi precej površinski," pravi.
Smučarsko središče - Big White
Poleg tega se ji zdijo Kanadčani precej leni, saj si večina želi le uživati, in ne delati. "Potem pa se pritožujejo, kako je življenje težko in kako nemogoče je preživeti v tem mestu," je opazila. Pravi, da so ljudje navajeni živeti v dolgovih in mnogi bi brez kreditne kartice težko preživeli. "Mislim, da je to tudi eden glavnih razlogov, da je tu toliko brezdomcev."
"Ker Slovenci že nasploh veljamo za precej delavne ljudi, je kar malo smešno, ko so v službi navdušeni nad mojo delovno etiko, že ko zgolj opravljam svoje delo," je presenečena.
"Ena od stvari, ki jih res pogrešam, je povezanost. Doma smo se s prijatelji in družino večkrat dobili za kosilo, piknik in razne dogodke, tukaj pa večina družin niti kosila ali večerje ne je skupaj. Ljudje delajo od ponedeljka do petka od devetih do petih in živijo za vikende. Živijo zelo umirjeno življenje po liniji najmanjšega odpora in nimajo ravno nekih ambicij v življenju," je še opazila.
"Naučila sem se ceniti, kar sem prej jemala za samoumevno"
"Vsako mesto, država ima svoje dobre in slabe lastnosti in Vancouver je kljub temu čudovito mesto. Plaže in parki so neverjetni, prav tako festivali, zlasti v pomladnih in poletnih mesecih. Preplet kultur ljudi iz vsega sveta in križarke, ki se vsak teden zasidrajo v pristanišču," razlaga, kako jo je mesto prevzelo.
"Snemanja filmov na vsakem vogalu ... Dejansko imaš vedno nekaj početi, tudi ko nič 'ne dogaja', zato sem izredno vesela, da imam priložnost živeti v tem neverjetnem mestu," še dodaja.
Pravi, da bi življenje v tuji državi priporočila vsakemu, vsaj za nekaj mesecev, saj ti življenje v neznanem odpre nova obzorja. Svet, ki si ga do zdaj videl le po televiziji, spoznaš iz nove perspektive. "Mene je izkušnja naučila odgovornosti in iznajdljivosti v situacijah, ko nisem imela nikogar, na kogar bi se lahko obrnila, predvsem pa sem se naučila ceniti, kar sem prej jemala za samoumevno," je zaključila.
11