Sobota, 30. 3. 2019, 12.00
5 let
V Sloveniji programiram, v ZDA pa sem čistil stranišča
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
10
8
Tilen Avsec je 24-letni Ljubljančan, ki je poletje preživel čez lužo. Čeprav bi ga znanci še pred nekaj leti opisali kot sramežljivega fanta, se je njihovo mnenje danes precej spremenilo. "Prej sem bil bolj zaprt, nisem si upal. Mislil sem, da ne znam stvari, čeprav so mi šle dobro od rok," se spominja. Lani decembra se je odločil stopiti iz svoje cone udobja in se je prijavil na delo v Ameriki. Ker mu je bilo v ZDA tako všeč, se letos ponovno seli v Boston.
V četrtem letniku gimnazije je prvič obiskal predavanje o delu v tujini, ki ga je organizirala Student travel agency (STA), trenutno Nomago. "Že takrat me je navdušilo. Ne nujno Amerika, ampak ideja o delu v tujini," razlaga. Vendar je imel takrat še preveč obveznosti s šolo, da bi lahko odšel za več časa. "Delodajalci zahtevajo, da prideš junija in tam ostaneš do konca septembra, seveda potem obisk lahko podaljšaš še za potovanje," pravi Tilen.
"Če zdaj ne bom naredil koraka, kdaj ga pa bom?"
Šele ko je zaključeval drugi letnik magisterija in je imel pred sabo absolventa, se je odločil, da se bo prijavil. "Rekel sem si, če zdaj ne bom naredil koraka, kdaj ga pa bom?" pravi Tilen.
Ljubljančan sicer študira računalništvo in informatiko, a ob študiju tudi dela. "Primarno se podjetje ukvarja z vzdrževanjem programske opreme, bolj specifično s softverom za bolnišnice," pravi. A ob iskanju poletnega dela se je odločil, da bi se rad preizkusil v delu zunaj svoje stroke.
Prvi dan v uniformi
"Pozna se, da imamo Slovenci dobro znanje angleščine"
Med prijavo morajo kandidati izpolniti vprašalnik in posneti kratek predstavitveni videoposnetek. "Verjetno se jim ne ljubi brati celotnega vprašalnika, ker je res dolg," meni Tilen in dodaja, da je zato video kar pomemben del prijave. "Tako tudi vidijo, ali znaš dejansko govoriti angleško, to se jim zdi zelo pomembno," dodaja.
Tilen si je izbral delo v bližini Bostona, in sicer v mestu New Hampshire v kampu Rockywold Deephaven Camps (RDC), od koder so mu poslali ponudbo za razgovor. Čeprav po navadi delodajalci s kandidati intervju opravijo kar prek Skypa, je kamp, ki ga je izbral Tilen, v Slovenijo poslal predstavnika in razgovor opravil ena na ena. "Pravzaprav je šlo bolj za sproščen intervju, kjer so preverili, kako komunikativni smo," razlaga.
"Večerja za odprtje sezone v kampu. V tem prostoru smo imeli vse obroke," pravi Tilen.
Čeprav se je potisnil iz cone udobja, pravi, da je program, ki ga ponuja agencija, dobro dodelan in zato vseeno precej varen. "Ko imaš izbranega delodajalca, je to to," pove in razloži, da je sicer odvisno od posameznega podjetja, vendar po navadi ponudba za delo vključuje še hrano in prenočišče, tako je bilo tudi pri Tilnu.
V kampu, kjer je delal, je bilo kar nekaj Poljakov, ki jim angleščina ni najbolje tekla, a se jim je vseeno uspelo sporazumeti. "Pozna se, da imamo Slovenci boljše znanje angleščine kot Poljaki," pravi in dodaja, da se je tisti, ki jim angleščina sicer ne gre najbolje, med delom ogromno naučijo.
"V Sloveniji programiram, v ZDA pa sem čistil stranišča"
Ker so bili z njim zadovoljni, so mu ponudili tri različna delovna mesta. Izbiral je med čiščenjem, delom v kuhinji ter delom, ki se opravlja zunaj. Zunanja ekipa tako imenovani "outside crew" med drugim skrbi za košenje trave, postavljanje pomolov in sekanje drv.
"Med pomembnejšimi nalogami zunanje ekipe je dovažanje ledu v hladilnike gostov," kot posebnost opiše Tilen. Vsako leto med zimo iz jezera izrežejo kocke ledu, jih spravijo v leseno hišo in pokrijejo z žagovino. Led zdrži vse do konca poletja, ko zunanja ekipa vsak dan eno kocko dostavi v hladilnik gostov. "To je ena od posebnosti tega kampa, ki je zelo staromoden in fin," pravi Tilen.
"Outside crew" in razvažanje ledenih kock
Delo v kuhinji ga nikoli ni privlačilo in ker ni želel delati sam, se je odločil za delo "housekeperja" oziroma čistilca, saj se delo opravlja v parih.
Pravi, da če bi izbral Avstralijo, bi gotovo dobil delo v svoji stroki, a je želel početi nekaj popolnoma drugačnega. "V Sloveniji programiram, v Ameriki pa sem čistil stranišča in pospravljal postelje," razloži in doda, da je želel drugačno izkušnjo, saj meni, da ti ta doda nov pogled na svet.
Po opravljanju tega dela na poklic gleda povsem drugače. "Nikakor jih prej nisem zaničeval, jih pa zdaj gotovo bolj cenim, saj vem, kako težko delo opravljajo," pravi in dodaja, da se bo sicer s programiranjem verjetno ukvarjal še vse življenje.
Čistilci za parado četrtega julija
Gostje za nastanitev plačajo po 15 tisoč evrov na teden
Tilen je bival v leseni hišici, kjer pritličje sestavlja skladišče, zgoraj pa živijo delavci. Čeprav je bila hiša, kjer je bival, prenovljena, se ne more primerjati s kočami, v katerih bivajo gostje. Družine, ki obiskujejo kamp, tam letujejo že več let, denarnice pa imajo kar polne, saj za teden počitnic, sicer za deset ljudi, plačajo tudi do 15 tisoč evrov.
"Največja napitnina, ki sem jo dobil od ene družine, je znašala 140 evrov," je povedal Tilen in nadaljeval, da je družina enako napitnino dala vsem članom ekipe. "140 evrov sta dobila še drugi čistilec in zunanji delavec. Za tistih 40 minut na dan, ko počistiš kočo ter pospraviš postelje in kopalnico," je bil presenečen.
"Tisti, ki so bolj komunikativni, so dobili več napitnin, a jaz nisem taka oseba, ki bi se za neznance preveč razdajala," pravi. V celem poletju je dobil nekaj več kot 400 evrov, a eden od bolj zgovornih sostanovalcev je domov nesel več kot tisoč evrov napitnine. "Američani so nori na to, da se ukvarjaš z njimi. No, meni se to ne da," se je nasmejal.
V prostem času so se delavci udeleževali različnih aktivnosti, med drugim so šli na vožnjo po jezeru.
"Američani dajo ogromno na 'customer service'"
Tilnovo delo se je začelo z jutranjim sestankom, potem pa so v času po zajtrku počistili koče, ki so jim bile dodeljene. Skupaj 28 čistilcev je bilo razdeljenih v dve skupini, vsaka je pokrivala svojo polovico kampa. Večjih presenečenj po navadi sicer ni bilo, se pa dobro spomni enega neprijetnega delovnega dne.
"Najhujša stvar, ki smo jo čistili, je bilo za gostom, ki je zbolel za virozo in dobil drisko." Gost se je v treh različnih straniščih ene izmed koč podelal mimo školjke. "Takrat se je tja odpravilo deset čistilcev z maskami. Še vedno mislim, da nismo bili dovolj zaščiteni, potrebovali bi celo obleko," se je pošalil Tilen.
"Kaj hočeš, tako je, če imaš tako službo," pravi. Ker je ta gost bival v večji hiši (Lodge), ki deluje kot hotel, saj posamezniki lahko najamejo le sobo, ne cele koče, se ni vedelo, kateri od gostov se je zastrupil. "Pa tudi če bi se vedelo, kdo je bil, verjetno ne bi nič naredili, nič dodatno zaračunali, ker dajo Američani ogromno na 'customer service'," razloži.
"Raje nič ne rečejo, zato da se bo gost še vračal," pravi. Tako niso zaračunali niti gostu, ki je poškodoval čoln in povzročil škodo za pet tisoč evrov. V kampu lahko gostje najamejo jadrnice za vožnjo po jezeru in enemu se je zgodilo, da jo je poškodoval. Čeprav je gost krivdo zanikal, se je vedelo, da jo je poškodoval on, ker pred njegovim najemom škode ni bilo.
Tilen je bil presenečen, ko se je vodstvo odločilo, da bodo sami pokrili škodo in gostu ne bo treba plačati ničesar. "Ker gostje plačajo tako veliko denarja za najem koč, se vodstvu očitno bolj splača pokriti škodo in poskrbeti, da bodo gostje še prihajali," pravi.
"Nekatere želje gostov so bile precej nenavadne"
Delavci so v kampu skrbeli tudi za nekatere dodatne projekte. Septembra, proti koncu sezone, so imeli "vikend delničarjev", za katere so popoldne rezali buče in z njimi popestrili kamp. Med delovnimi nalogami je bilo tudi pobiranje pozabljenih stvari s skupnega pomola. "Sicer je imela tudi vsaka koča svoj pomol," doda Tilen.
V kampu so imeli tudi trgovino z napihljivimi blazinami v obliki labodov, flamingov in tudi takšne velike za deset ljudi. "Ni skrivnost, da so gostje precej premožni. Za te blazine so odšteli tudi nekaj sto dolarjev. Ko so se odpravili domov, pa so stvari pustili v kampu, dobili smo jih zaposleni," pravi Tilen.
Tradicionalni met v vodo ob zaključku dela/pogodbe - september 2018
Vsaka hiša je imela tudi list papirja, kamor so gostje lahko napisali svoje dodatne želje. "Ena ženska je želela štiri dodatne luči in tri dodatne mize, čeprav ima vsaka soba svojo mizo in vsaka miza svojo luč. Ni nam bilo jasno, kaj bo z vsem tem, niti kam bo spravila vse to," pove.
Po treh mesecih dela se je naučil, da ima stranka resnično vedno prav. "Narediš, kar te pač prosijo, glavno je, da je gost srečen," pravi.
Po mesecih dela še na potovanje
Po končanem delu se je z dvema sodelavkama, Slovenkama, dogovoril, da bodo skupaj potovali po Ameriki. Program J1 vize namreč vključuje še 30 dni za potovanje, preden morajo zapustiti državo. Vsi so si želeli ogledati nacionalne parke in nekaj večjih mest, zato se se na pot podali skupaj. "Obiskali smo New York, Las Vegas, Los Angeles in San Francisco," pravi.
Za svoje potovanje so najeli avto, s katerim so se skoraj 30 dni vozili po ZDA. "New York me je malo razočaral, morda sem imel prevelika pričakovanja," pravi. Čeprav je mesto ogromno, ga je presenetila velikost Centralnega parka. "Pričakoval sem, da bo res ogromen, ampak ne, krajinski park Rožnik je na primer večji od Centralnega parka," pojasni.
"To je Chimborazo. Prvič sem se povzpel nad pet tisoč metrov. Sam vrh sicer sega nad šest tisoč metrov nadmorske višine," pravi Tilen.
"Tudi sam New York, vse stolpnice in visoke stavbe te prevzamejo, a so zanimive le prvih pet minut. Meni se ni zdel nič posebnega, samo zelo drag je," je še dodal. Veliko bolj ga je navdušila narava.
"V Sloveniji smo navajeni, da greš do Kopra, pa se vmes trikrat spremeni pokrajina, v Ameriki pa se voziš in voziš, cesta gre še kar naravnost, pokrajina pa je še kar enaka," pove o dolgi poti.
"Na slikah je videti noro lepo, ampak v živo ..."
Najbolj ga je prevzel Grand Canyon. "Na slikah je videti noro lepo, ampak v živo, vav, sploh si ne moreš predstavljati!" je navdušen. Podobno so ga prevzeli tudi drugi krajinski parki. "Res nori razgledi, nenormalno. To moraš res videti na lastne oči, da dojameš, kako veliko je," pravi.
"Grand Canyon 'fotošuting', ker brez slikanja pač ne gre," pravi TIlen.
Konec oktobra se je poslovil od svojih sopotnic, ki sta pot nadaljevali v Mehiko, in se odpravil še v Ekvador. Pravi, da ima to, da potuješ sam, svoje pluse in minuse. "Dobra stvar je, da se ti ni treba z nikomer ničesar dogovarjati in sklepati kompromisov, slaba pa, da ti včasih res malo manjka družbe," pravi.
Čeprav je potoval sam, je na svoji poti srečal in spoznal veliko ljudi, ki so se mu vsaj za kakšen dan pridružili na poti. Pravi, da je Ekvador vendarle nekoliko bolj nevaren kot Slovenija. "Ni tako kot pri nas, da imaš lahko telefon na mizi ali pa v zadnjem žepu. Tudi torbo sem raje nosil spredaj, ker se pogosto zgodi, da ti kdo kaj ukrade," pravi.
San Cristobal, Galapagos, plaža Puerto Chino (kitajsko pristanišče), slika z ekvadorsko sopotnico Valerio
"Tudi ponoči ni pametno zaviti v kakšno napačno ulico, za vožnje s taksijem pa je gotovo bolj varno naročiti tiste, ki so uradni prevozniki," doda. Povedal je, da imajo ti taksiji tudi kamere in "gumb za paniko", ki naj bi bil povezan neposredno s policijo. "Trudijo se, da bi bilo bolj varno," pravi.
"Ampak to velja samo za večja mesta," še doda. Tudi manjša mesta mu niso bila preveč všeč, saj so stavbe zgrajene le na pol, tudi fasad ni bilo. "Vidi se, da gre pač za tretji svet," pravi.
San Cristobal, Galapagos, plaža Puerto Chino, joga s tjulnji
V nekaterih restavracijah v Ekvadorju ne filtrirajo vode, zato se je zastrupil in v zadnjih 14 dneh pred odhodom v Slovenijo prvič odprl zdravila, ki jih v času celotnega bivanja v Ameriki ni potreboval.
Vrhunec njegovega potovanja sta bila obisk otočja Galapagos in džungle, ki sta ga povsem navdušila tako s prečudovito naravo kot vsemi različnimi živalmi, ki jih je srečal na poti.
Santa Cruz, Galapagos, plaža Galpagos (Galapagos beach at tortuga bay), opazovanje iguan - november 2018
Junija se zopet seli v ZDA
"V Ameriki je navada, da te vsi pozdravijo in vprašajo, kako si, ampak zanje je to enako, kot da bi ti rekli živijo. Ne zanima jih zares, kako se počutiš," pravi. Dodaja, da so zelo komunikativni in jih zanima vse o tebi. "To so ljudje, ki jih bom poznal le nekaj dni in jih nikoli več ne bom videl, zato se mi zdi malo čudno, da bi jim povedal vse o sebi. Morda je to slovensko, ker smo vendarle malo bolj zaprti," doda.
"Mi smo malo bolj zaprti, pa se bolj počasi odpremo, ampak ko z nekom postaneš prijatelj, si z njim dejansko povezan. V Ameriki se ta hitra naveza in odprtost zdita nekoliko površni in umetni," še pojasni. Poleg tega so Američani veliko bolj glasni. "Ne pravim, da so čisto vsi taki, ampak večina si želi vse pozornosti, zato se radi bahajo," pojasni.
Junija se bo zopet odpravil v Ameriko, saj so ponovno sprejeli njegovo prijavo. A čeprav se bo z veseljem vrnil, pravi, da se tja dokončno gotovo ne bi preselil, saj je Slovenija veliko boljša država za živeti.
Mindo, gugalnica na robu - november 2018
"Dokončno bi se preselil le, če bi bil milijonar, pa še to verjetno ne, ker imajo Američani povsem druge vrednote kot mi," razlaga. Pravi, da so veliko bolj kapitalistični, saj moraš resnično vse plačati. "V Sloveniji se tudi vsi ukvarjamo s kakšnim športom, tam pa imaš občutek, da to počnejo le profesionalni športniki," je dodal.
"Dokončno se v ZDA ne bi preselil, začasno pa gotovo," je zaključil.
8