Zastava namesto Kosova*

Izidi srbskih parlamentarnih volitev niso ne dobri ne slabi. Bolj kar oboje naenkrat. A že samo dejstvo, da je Lista za Evropo predsednika Borisa Tadića močno okrepila svoj položaj glede na Radikalno stranko Tomislava Nikolića, kaže na to, da srbsko prebivalstvo ugotavlja, da so volitve čas, ko se dejansko meri delovna uspešnost politikov. Res je, da sta obe strani v izrazito drugačnem položaju, saj je v obdobju pred volitvami evropska usmeritev s te strani schengenske meje dobivala krepke spodbude in z gospodarskimi obljubami predvsem motivacijo za potencialne volivce. Zdaj mora ta, pogojno rečeno, “naša” stran za uspeh varovancev v Srbiji obljube izpolniti in nadgraditi z resnimi projekti. Zalogaj je velik, tudi zagon “evropske” avtomobilske industrije v Srbiji ne bo poceni. Srbija je žejna tujih vlaganj. A pozitiven odziv volivcev na primer Zastave in na stabilizacijsko-pridružitveni sporazum z Evropsko unijo dejansko kažeta na to, da je vprašanje preživetja zamenjalo preživeto vprašanje in da je prihodnosti prepoznanja Kosova kot samostojne države bliže. Niti ne časovno, temveč bolj v nekem simboličnem smislu opustitve lažnih upanj. Namreč, da so se srbski volivci sprijaznili s tem, da je srbsko Kosovo v večinsko albanski državi. Ohranitev in krepitev tega pogleda bo odvisna od uspešnosti srbskih oblasti za dvig konkurenčnosti srbskega gospodarstva oziroma uspešnosti pri kreiranju delovnih mest ter ustvarjanju razmer za rast. Seveda bo tudi Evropska unija za spodbude želela nekaj v zameno. Vsi vemo, da si v Haagu še posebej želijo Ratka Mladića.

Ključ do polnega sodelovanja s haaškim tribunalom ni toliko vprašanje politike, kot je vprašanje zunanjega vpliva nanjo. Torej bo bolj kot ne v sposobnostih in moči Borisa Tadića. Ali bo v času in razmerah, ki pro-evropski koaliciji podobno mislečih strank niso naklonjene, njegov mandatar lahko sestavil relativno stabilno vlado, ki bo zavezana “Zastavi” in ne populizmu, ki gradi na nacionalističnih čustvih. Izbira je jasna in po svoje paradoksalna. Koštunica v novo politično igro menda nima vstopa, Nikolić prav tako ne. Ostanejo socialisti nekdanjega srbskega voditelja Slobodna Miloševića, ki pa že ves čas predstavlja antipod Demokratski stranki oziroma DOS-u ubitega Zorana Đinđića. Predsednik Tadić se bo soočil s težkimi izbirami in s ponujenimi kompromisi, ki bodo spominjali na razpraskane, k rjavenju nagnjene Yugote. Za evropsko prihodnost Srbije jim bo moral reči ne. Glede na to, da je Tadić letos že dvakrat premagal Nikolića, ga bo v ustvarjanju vladne koalicije moral še tretjič. Tako ali drugače. Morda šele na naslednjih predčasnih volitvah v jeseni?