Vstopa Dmitrij, Vladimir odhaja le za dan

Ruska predsedniška zamenjava se uresničuje kot skrbno napisan in obenem precej predvidljiv scenarij. Dmitrij Medvedjev bo uradno prevzel dolžnosti ruskega predsednika; dozdajšnji predsednik Vladimir Putin naj bi že jutri postal ruski premier. Pričakovano. Vprašanje je, ali Putin s sabo odnaša tudi predsedniška pooblastila. Ena od možnih poti je razširitev pristojnosti predsednika vlade, za kar potrebuje bolj kot kaj drugega le izraziti željo. Glede na predsednikove besede, da mora politični vrh delovati kot usklajen mehanizem, je najverjetneje, da bo na krajši rok Dmitrij Medvedjev deloval kot zvesti izvajalec začrtanih politik. Če upoštevamo njegove dokaj liberalne, predvsem pa na gospodarskih vprašanjih osredotočene politične izkušnje, marsikdo pričakuje, da bo Rusija poleg vehementne Putinove zunanje in varnostne politike – in v sozvočju z omenjeno - vodila še bolj podjetno gospodarsko oziroma predvsem energetsko politiko. Obe pa tvorita tako sredstvo kot cilj sodobne Rusije. Kaj bo na daljši rok, ni jasno. Morda osamosvojitev predsednika Medvedjeva?

Rusija je v letih Putinovega predsednikovanja postala precej bolj samozavestna država, katere vlada se navznoter kaže s precejšnjo mero arogance in argumenta moči. Pri navznoter pač, skladno z ruskimi zaznavami realnosti, vključujem tudi vpliv na nekdanje sovjetske republike in predvsem na želen in marsikje tudi udejanjen poseben status Moskve v nekdanjih (in tudi zdajšnjih) sestrskih republikah. Ruska zunanja in varnostna politika je za naslednje desetletje začrtana. Odgovor na vprašanje, kaj lahko v tem pogledu prinese ali spremeni Medvedjev je jasen in enoznačen. Nič. Dodam lahko le še skorajda nič. Otoplitev odnosov na način, da bi močna Moskva igrala po pravilih Evropske unije ali ZDA ne kaže pričakovati: ne glede na to, da so številni deli ruske družbe v svoji omejenosti napredka izstopajoči in očitni.

Posebej izstopajoče je tudi stanje ruske oborožitve, ki je povečini zastarela in okorna. Pač temelji na postavki teritorialne obrambe. Predsednik Putin je obljubljal nova moderna orožja. A te oboroževalne tekme Rusija ni začela. Širitve Nata na njene zahodne meje so se začele pred Putinom. Del ruske oborožitve bo na ogled 9. maja, a ruska moč ni toliko v tankih, kot je v toploti naših domov. Ne glede na vse skupaj, očitno je, da vojaške parade niso stvar preteklosti. So odraz družbenih in političnih prednostnih nalog elit, ki izbirajo simboliko pred stvarnostjo in so odraz dokaj nestabilnega mednarodnega okolja, kjer definicije velesil še niso določene. Gojenje občutja moči in posebnosti (Rusija, Kitajska pa tudi ZDA) je na nek način bolj nevarno kot sama moč. Manifestacija je v primeru realne moči zgolj možnost in ne sredstvo za doseganje ciljev.