Viktorja in Julija

Tri leta po oranžni revoluciji Ukrajina še ne ve, kako naj se obrne. Razdelitev vzhodnega, bolj proruskega in zahodnega, bolj proevropskega dela države se odraža v izidih tokratnih volitev. Po eni strani skorajda ideološka delitev, ki je v podrobnostih skorajda ni, po drugi posledica pragmatičnosti idej in pristopov politikov v ukrajinsko politično življenje prinaša nova pehanja za soglasje o koalicijski vladi med strankami, ki se strinjajo o tem, da se ne strinjajo. Tako imenovan modri blok pod vodstvom Viktorja Janukoviča zadržuje Kijev na dosegu Kremlja, medtem ko oranžna tekmeca, predsednik Viktor Juščenko in Julija Timošenko težita bolj k Zahodu. Vir njunih nesoglasij sta njuna ega, vrednote in cilji so bolj kot ne enaki.

Politično vrenje današnje Ukrajine riše stanje nenehne politične krize. Čeprav tovrstne orise lahko prepoznamo v marsikateri državi nekdanje Sovjetske zveze, ukrajinski primer ponuja tudi drugačne vrste zaključke. Politika je dodobra vstopila v družbo mlade, ogromne države, kar je očitno tudi ob izrazito visoki volilni udeležbi. Nedvomno nekaj nepravilnosti obstaja, a če primerjamo volitve v preostalih državah nekdanje skupne velesile, je ukrajinska volilna avantura precej bolj demokratična in odprta od tistih v drugih državah Skupnosti neodvisnih držav, kjer se jih lotevajo tudi s tako imenovano preprosto uvedbo demokracije.

Ukrajina za Evropsko unijo, prav tako za Rusijo, ponuja ogromen trg. Ta poleg cenene delovne sile ponuja tudi vse bogatejši srednji sloj, ki se utegne ob stabilnejših političnih razmerah še okrepiti. Tudi zaradi tega je za Evropsko unijo proevropska, torej politično funkcionalna, stabilna in gospodarsko napredna Ukrajina pomembna "naložba". Najbrž je tudi ruski cilj, da v Ukrajini dobi stabilnega plačnika energentov, političnega zaveznika in ne nasprotnika ter kakovostnega gospodarskega partnerja. Ukrajina ne more ne brez ene ne brez druge strani.

Viktorja in Julija so se do zdaj ukvarjali predvsem s sabo. Marsičesa zato niso postorili. Delež prebivalcev, ki živijo pod pragom revščine še naprej predstavlja skorajda tretjino. Omenjeni kljub razhajanjem lahko postanejo tristransko zagotovilo, da bo Ukrajina izkoristila svoje gospodarske rezerve ter ponudila ljudem kaj več od boja egov. Tretja pot je pot kompromisov. Razdeljenost ukrajinske družbe je lahko pozitivna. Kompromisna delitev oblasti med modrimi in oranžnimi ob uspešnem vijuganju med Moskvo in Brusljem ponuja pragmatično, dvosmerno gospodarsko in politično usmeritev. S tem Ukrajincem na obeh straneh političnega prepada daje možnost za prepotreben napredek.