Sankcionirani Iran

Obama trdi, da je zadovoljen. Človek očitno res ni pretirano zahteven, kajti ameriški mediji so že naslednji dan kar tekmovali, kateri bo objavil bolj ciničen naslov v slogu: "To so najhujše sankcije doslej, razen prejšnjih." Politični analitiki se zdaj preizkušajo v psihoanalitičnih veščinah in iščejo metodo v norosti njegove politike na Bližnjem vzhodu. V tem kratkem letu mu je v muslimanskem svetu uspelo zapraviti ves politični kapital, ki si ga je pridobil z znamenitim kairskim govorom. (Da ne bo kakšnih nepotrebnih nesporazumov: Obami je mogoče očitati predvsem to, da je dopustil povezavo zgodbe o Gazi s tisto o iranskem jedrskem programu, povezavo, ki vsekakor ni bila samoumevna.)

Ahmadinedžad trdi, da ni zadovoljen. Ampak tega mu ne verjame nihče. To igrico igra že toliko časa, da je postal kar malce predvidljiv. Morda ga lahko skrbi notranjepolitični položaj, toda sankcije mu prav gotovo ne bodo kratile spanca. Pa tudi protestniki so se na koncu premislili in odpovedali zborovanja ob obletnici spornih volitev. Kot kaže, so bili "argumenti" vladne strani vendarle premočni. Vlada je namreč po mobilnih telefonih ljudem pošiljala sporočilo: "Spoštovani državljan, tuji mediji so te preslepili, tako da si deloval za njihove interese. Če se bo to ponovilo, te bomo obravnavali po islamskih zakonih."

Kaj natančno se danes dogaja v Iranu, je težko vedeti, kajti medijska blokada je poskrbela za popolno zmedo. Sodeč po informacijah iz insideIRAN.org revolucionarne sile zelenih še zdaleč niso premagane. Šlo naj bi zgolj za zamenjavo taktike: odkriti spopad z vladnimi silami, v katerem je bilo doslej toliko žrtev (natančne številke seveda ni mogoče poznati), naj bi zamenjale bolj pasivne oblike odpora. Tako so se v petek zvečer povzpeli na strehe Teherana in vzklikali "Alah je velik" in "Smrt diktatorju".

Z revolucijami je bilo v zgodovini tako, da so se za najuspešnejše izkazale tiste, ki so jih gnale telesne potrebe (npr. francoska) in manj politične (npr. madžarska). Ali je potemtakem smisel sankcij treba iskati tu? Ali je to tista metoda v norosti Obamove zunanje politike? S sankcijami politične zahteve spremeniti v socialne? Najbrž ni treba posebej poudariti, da se je v Gazi ta taktika izkazala za precej kontraproduktivno.

Gospodarska slika Irana seveda ni rožnata; po podatkih insideIRAN.org naj bi bila v državi 25-odstotna brezposelnost, veliko podjetij je že propadlo, nekaj jih najbrž še bo, toda vprašanje je, ali bo to dovolj. Se pravi, ali bo stiska dovolj velika, da bodo ljudje šli na ulice, ker bodo menili, da ne morejo več ničesar izgubiti? Mogoče, vendar ne najbolj verjetno.

Največja težava je, da ni jasno, kako močan je pravzaprav revolucionarni potencial zelenih, koliko je ta blok sploh monoliten ipd. In nasprotno, kakšno podporo ima režim, kdo ga podpira, kako ga podpira, zakaj ga podpira … Neznank je veliko. Naslednja težava socialnih revolucij je identifikacija tirana, ki ga je po starodavni tradiciji dovoljeno ubiti. Kar hitro se lahko v tej vlogi znajde tudi "Zahod". Obamova ekipa v tem kontekstu vsekakor ne zbuja zaupanja.