Sreda, 22. 4. 2009, 7.05
8 let, 8 mesecev
(Ra)Združeni narodi
Ne vidim pravega smisla v bojkotih. Na tak način sporne zadeve dobijo dodatno odmevnost, kritik ali konkurenčnih idej v nasprotju z njimi ni slišati. Mednarodna politika je polna bojkotov, ki so v preteklosti pogosto posegali celo na športna področja. V tem pogledu je bojkot neke konference ZN veliko bolj sprejemljiva reč kot zadrževanje športa v položaju talca. Ne glede na razloge za bojkot konference o rasizmu in nedvomno jih je zlahka našteti kar nekaj, se mi vseeno zdi bolj primerno stališče, da se je treba s spornimi pogledi in stališči pač soočiti. Odhod s konference med govorom, ki ga države ne odobravajo, je lahko razločen televizijski izkaz nestrinjanja. A še bolj televizijsko in medijsko odmevno bi bilo, če bi tisti, ki ne pristajajo na tovrstne načine in retoriko, to javno in jasno povedali. Res je. Predsednik Irana govori zgolj tisto, kar v številnih državah oziroma družbah čutijo. A večina tistih, ki so v Ženevi spodbujali in odobravali Ahmadinedžadovo retoriko, bi se lahko vprašalo, ali nemara sami ne sodijo v druščino najbolj izrazitih zatiralcev in teptalcev pravic.
Zlorab palestinskega vprašanja kot izgovorov za retorične izpade smo navajeni. Največ bi o tem najbrž lahko povedali sami Palestinci, ki se od pojava t.i. al-kajdinega terorizma trudijo, da bi jim predvsem »zavezniki« pustili pravico do boja za svojo, palestinsko stvar. Človekove pravice so malodane posel, v katerem je treba biti zraven. Če se sprehodimo čez sestavo zdajšnjega Sveta ZN za človekove pravice in skozi zgodovino njegovih predhodnih različic, potem nam hitro postane jasno, da si marsikdo želi biti zraven. Zraven so tudi tisti, ki se sicer ne želijo resno ubadati s človekovimi pravicami. Se pa na deklarativni ravni radi postavijo v ospredje, ko gre za boj proti naproti Izraelu ali kateri drugi državi. Nimam nikakršnega namena braniti izraelskih pristopov do Palestincev. Gnev in ponižanje, ki ga ustvarjajo togi in strogi varnostni pristopi, so že davno del problema in ključna ovira za rešitev.
A z besedami iranskega predsednika ti varnostni ukrepi, ki prežemajo izraelsko zunanjo politiko postanejo znova možni, vzdržni in utemeljeni. Ne gre za to, ali ima Ahmadinedžad, ki se očitno tudi na zunanjepolitičnem parketu ubada predvsem z domačim predvolilnim javnim mnenjem, prav, ko kriči, da Izrael zatira Palestince, ali ne. Gre za to, da na dejanja, s katerimi se ne strinja, odgovarja s pozivi po uničenju. H genocidu. Vsak zamujen trenutek na diplomatskem parketu v obdobju, ko znova slišimo o pripravah izraelske vojske za napad na Iran, je nedvomno izgubljen. Diplomatsko tipanje ZDA in Irana bi z navzočnostjo ameriške delegacije, navkljub zadržkom, dalo vtis resnosti želje po spremembi odnosa. Navzočnost bi ZDA, Nemčiji in še komu ponudila možnost, da izniči učinek Ahmadinedžadovih besed in jih postavi tja, kamor sodijo.