Putinokracija

Čeprav najbrž nihče -vsej dobronamernosti navkljub- ni menil, da v Rusiji vlada demokracija, so tokratne volitve jasno pokazale, kako predsednik Putin vidi sodobno Rusijo. Zadovoljitev ruskih elit ostaja osrednje vodilo Putinovega kroga, ki z zmago stranke Enotna Rusija očitno ostaja dokaj zadovolj(e)na. Bližajo se predsedniške volitve, predsednikovi možje so v nizkem startu s pogledom, usmerjenim na prestol. Prihodnosti sicer ni moč napovedovati, a zdi se, da jo Putin skrbno načrtuje. Z ohranitvijo neformalnega vpliva na svojega predsednika, ali prek spremembe ustave in s krepitvijo pristojnosti premiera na račun predsednika. Putinova predvolilna retorika je bila precej znana. Ustvarjanje zunanjih pritiskov, sovražnikov, ki prek diskreditirane in pridržane opozicije ustvarjajo nemir v državi, se ob poznavanju lastne zgodovine sliši še preveč znano. Pri množicah navznoter lahko ustvari bojazni in negativna čustva, ki jim v sodobni Evropi načeloma ni mesta. Učinek takšnega pristopa je sicer bolj za kratek rok, a na daljši rok populizem žanje svoje ideje predvsem tam, kjer so razmere za življenje slabše in kjer še tako neverjetna misel naleti na umestitev v trenutno stanje. Vztrajanje pri statusu quo na Kosovu, pri preštevanju raket (dobro, tukaj bi moral tudi Washington biti bolj »kreativen« pri predstavitvi razlogov zanj), pri ohranjanju iste elite na oblasti, navkljub drugim, potencialno boljšim možnostim, ki jih prinaša predvsem odkrito in moralno delovanje, so simptomi, ki Rusijo v letu 2007 slikajo kot Rusijo izpred padca železne zavese. Obstaja popačena hladnovojna zaznava sveta, ujetnica katere je ustaljena retorika, ki pa za ostre tone nima resnega razloga. A danes v Beli hiši ni Reagana, ki bi sogovornika pozval, naj poruši tisti zdi in ne v Kremlju Gorbačova, ki bi ta poziv slišal. Danes še zidu ni, da bi ga lahko rušili. Energetski velikan, ki se boji lastne sence, je za Evropo zelo težaven partner. Po eni strani je ključ do toplega doma v Bruslju, Berlinu ali kje drugje, po drugi strani je simbol zanemarjanja evropskih demokratičnih, tržnih in moralnih vrednot. Razkorak med Evropsko unijo in vanjo hitečim državam ter Rusijo je izrazito globok. Za razliko od držav, ki si želijo bliže Bruslju, Rusija potrebe po evropeizaciji in redefiniciji svoje stvarnosti nima. Putin Rusom ponuja občutek varnosti, pomembnosti in veličine. Je kje kaj večjega kot so čustva?