"Pri politikih bi rada zbudila samokritiko"

Recimo s stališčem do primera Ambrus, ki ga pojasnjuje v intervjuju za Planet Siol.net. Odmeval je tudi njen odziv, ko je nekdanji predsednik republike Janez Drnovšek ni predlagal za varuhinjo. Pisala je poslancem, kako veliko podporo ljudi ima. Nussdorferjeva, ki se po 35 letih poslavlja od tožilstva, bo medijsko aktivna varuhinja. Aktivistični pristop Matjaža Hanžka ne bo njeno vodilo, birokratski Ivana Bizjaka tudi ne. V intervjuju govori o tem, kako se je v času poročila protikorupcijske komisije Gorana Klemenčiča predstavljala v poslanski skupini SDS, zakaj vztraja pri stališču, da bi bilo dobro, če bi bil varuh izvoljen na neposrednih volitvah, in kaj bo v središču njene pozornosti v naslednjih šestih letih. Dobili smo tudi odgovor na vprašanje, katera je bila največja kršitev človekovih pravic v samostojni Sloveniji. Vlasta Nussdorfer je rekorderka. Od vseh dosedanjih varuhov je dobila največ, 82 glasov poslancev. Dobra popotnica. A v prihodnje ne bo pomembna politična podpora, ampak rezultati institucije, ki lahko pripomore k uveljavljanju temeljne ustavne vrednote, varovanju človekovih pravic.

"Danes je zame prav poseben dan, lep, nenavaden in tudi obetajoč za nadaljnjih šest let." Tako ste dejali po prisegi, kar me spominja na izjavo takratnega predsednika vlade Boruta Pahorja o fantastičnem dnevu, ko je podpisal arbitražni sporazum s hrvaško premierko Kosorjevo. Te njegove izjave se ne spominjam točno. Izvolitev je bila zame veliko presenečenje, ker nihče ni napovedoval, da bom dobila dvotretjinsko podporo. Imela sem vizijo svojega dela, h kandidaturi sem pristopila resno, a se mi je zdelo, da bom ostala tožilka in še naprej vodila društvo Beli obroč. S tem sem se popolnoma sprijaznila in to zame ne bi bila nobena katastrofa.

Potem pa dobiš takšno podporo. Nisem pričakovala, da bom sploh nastopila pred poslanci, celo rečeno je bilo, da tudi če prisežem, ni potrebno govoriti. Bila sem tako šokirana, da sem rekla, fantastično je imeti podporo skoraj vseh poslancev, moja vizija ima v naslednjih šestih let nekaj obetov za uresničitev. Odzvala sem se sproščeno. Če bi razmišljala o izvolitvi, bi si verjetno pripravila govor, ker sem zelo redoljuben človek.

Precej drugače ste se odzvali pri vaši prejšnji kandidaturi, ko vas takratni predsednik Drnovšek ni predlagal za varuhinjo. Napisali ste pismo poslancem, ki so ga nekateri označili za užaljen odziv. Če zdaj gledam na to pismo, mislim, da ni ravno potrditev tega, kar so mi očitali, da sem mehka, nežna, da se ne bom znala boriti za pravice. Če niti zase ne upaš nič reči, je težko pričakovati, da boš za koga drugega. Takrat me je podprlo veliko ljudi. H kandidaturi so me nagovorili, sama nisem nameravala kandidirati. Dobila sem toliko podpore, da me je potem res presenetila predsednikova odločitev in sem želela dati na vpogled podporo ljudi. To ni bila užaljenost.

Moram celo reči, da sem zdaj zelo vesela, da nisem bila izbrana. Pravijo, da je vsaka stvar za nekaj dobra. V teh šestih letih sem uspela veliko narediti v službi, napredovala sem v vrhovno tožilko, izobraževala sem tožilce. V teh šestih letih se je tudi Beli obroč postavil na noge.

Predsednik republike je najvišja funkcija v državi, ima avtoriteto in je verjetno razmislil, preden se je odločil, da vas ne predlaga. Ali ni bilo to pismo na nek način tudi nespoštovanje institucije predsednika republike? Ne, sploh ne, želela sem samo pokazati podporo ljudi. Dnevno sem dobivala deset, petdeset, do sto pisem. Zdelo se mi je lepo, da lahko to predstavim. Če pogledam nazaj, ne vem, ali bi se tega lotila še enkrat. Zame je bila to šola, da moraš biti poklican, da si izbran, tako kot zdaj, ko me je h kandidaturi povabil predsednik. Sicer sem na tožilstvu za funkcije vedno kandidirala sama, nikoli v karieri nisem pričakovala in tudi ne dobila klica.

Po predstavitvah v poslanskih skupinah ste bili optimistični glede izvolitve, potem pa je SDS na matičnem parlamentarnem odboru napovedala, da vas ne bo podprla. To je bilo v nasprotju s tem, kar se je zgodilo na predstavitvi v poslanski skupini. To je bilo sicer v času, ko je protikorupcijska komisija v zvezi z Zoranom Jankovićem in Janezom Janšo ugotovila nepravilnosti. Moram reči, da sem imela pri SDS zelo dober občutek, res pa je, da na sestanku ni bilo veliko poslancev, ker mislim, da je Janša tisti dan svoji stranki pojasnjeval težave s protikorupcijsko komisijo.

Zdelo se mi je, da me podpira večina poslanskih skupin, le z NSi smo imeli nekaj težav. Pogovarjali smo o tem, kako gledamo na istospolne družine in družinski zakonik.

Kakšno je vaše stališče? Da je treba spoštovati vse družine, ne glede na to, kdo jih sestavlja, in dati vsem vse pravice. Zelo liberalno stališče imam, takšno, kot ga mora imeti varuh človekovih pravic. Ne moreš delati razlik. NSi se je opredelila, da me ne podpira, v SDS pa se najprej niso opredelili, šele na parlamentarnem odboru so povedali, da jih nekako nisem prepričala.

Še vedno menite, da bi bilo najbolje, če bi varuha izvolili ljudje na neposrednih volitvah? Zaradi stroškov bi ga lahko volili skupaj s predsednikom republike. Varuh je varuh ljudi in lahko bi ga izvolili ljudje. Lahko pa bi ga imenoval predsednik države, ki bi pred tem opravil razgovore.

Se vam to ne zdi problematično stališče? Ali ni varuh tisti, ki ne bi smel biti všečen večini? Če bi ga volili na neposrednih volitvah, bi to pomenilo kampanjo več kandidatov, tekmovanje za naklonjenost volivcev. Zmagal bi lahko tudi populist, ki mu ne bi bilo mar za pravice manjšin. Ni rečeno, je pa res, da ta možnost obstaja. Mislim, da na volitvah ljudje vidijo, kdo je že kaj naredil, ne izbirajo le po všečnosti. Res pa bi me motilo, če bi bilo to povezano z denarjem in kampanjo. Če te nekdo podpre, si njegov kandidat, sam pa težko kandidiraš brez denarja. Mislila sem bolj tako, da bi bile volitve brez posebne kampanje.

Kakšen pa bi moral biti varuh, kako vi vidite to funkcijo? Mislim, da mora biti zelo širok, strpen, mora znati poslušati ljudi in poskušati iz problemov ljudi poiskati rešitve. Varuh je tisti, ki opaža nepravilnosti v družbi, pri institucijah, mora biti dovzeten in tudi toliko prodoren, da poskuša nekaj doseči.

Pri dosedanjem delu mi funkcija ni bila pomembna. Ko sem lahko kot tožilka vplivala na spremembe, sem se potrudila za to, enako je veljalo za delo v okviru društva Beli obroč. Vedno sem poskušala iz tega, kar sem izvedela od ljudi, narediti nekaj dobrega, doseči nek rezultat.

Rada bi se zavzela za hitrejše pravde v družinskih zadevah, to je velik problem. Letno dobim na društvo 7000 pisem, polovica se jih nanaša na težave v družinah. Družinski zakonik bi marsikatero težavo dobro reševal.

Doslej smo imeli smo dva, po pristopu zelo različna varuha. Ivan Bizjak je bil pred tem politik, kot varuh je imel bolj birokratski pristop, Matjaž Hanžek pa je dal varuhu bolj aktivistično noto. Kateri vam je bližje? Po nekaterih značilnostih bi bila lahko blizu gospodu Bizjaku, ki je redoljuben, natančen. Po drugi strani so mi bile kdaj Hanžkove ideje zelo všeč, a jih je predstavljal bolj zavzeto, teatralno, drugače, kot bi jih jaz. Ljudje smo različni, gospod Hanžek ima veliko lepih lastnosti, težko pa je reči, kateri od njiju mi je bližji.

Sodelovanje z mediji je za varuha zelo pomembno. Javna beseda lahko naredi veliko škode ali pa koristi. Kakšen bo vaš medijski pristop? Do medijev sem bila vsa leta zelo odprta, ker se mi zdi, da ste edini, ki pridete do vseh ljudi. Nikoli nisem odklonila tudi najmanjšega medija.

Kot tožilka sem bila sicer kdaj tudi zadržana v izjavah v medijih, recimo v odmevnih primerih, kot je bila koroška deklica. Ne moreš se opredeliti, ker lahko ljudje mislijo, da je to resnica. V zgodbi, ki je na sodišču, ne moreš podajati mnenja, ker si lahko pristranski, ker celotne zgodbe ne poznaš.

Lahko pa podaš mnenje o tem, da je treba postopke peljati hitro, strokovno in da je treba čim prej postaviti izvedence. Torej lahko vplivaš na to, da se ne pojavljajo napake.

Kakšen bo vaš odnos do tožilstva, ki ga poznate do obisti? V javnosti je do dela tožilstva veliko kritik, nazadnje smo poročali o odmevnem primeru Fojkar. Boste samokritični? Do kolegov sem že bila kritična, če je bilo treba. Bila sem predsednica društva tožilcev, bila sem vodja oddelka, skrbela sem za izobraževanje. Opozarjala sem, kje smo bili šibki, kar je treba narediti, zdaj pa bom imela še širši pogled.

Kje ste šibki, kaj je treba narediti? Zagotovo je potrebna specializacija. Glede časovnih okvirjev mislim, da smo tožilci dovolj hitri, ker imamo tudi predpisane roke, ki jih je včasih v težjih primerih težko spoštovati. Še dodatno izobraževanje je potrebno za nova kazniva dejanja, zlasti gospodarska.

Ena od pomembnih zadev, s katero se boste soočali, je odnos s politiko. V zadnjih letih smo videli precej trenj med varuhom in (vladajočo) politiko. Kakšen odnos boste imeli s politiko? Bo to mehak pristop, boste poskušali ugajati? Treba je imeti enake vatle za vse. Varuh mora biti nad politiko, ne sme biti všečen eni ali drugi stranki in zato sem bila zelo zadovoljna s podporo v DZ. Če te izvoli ena opcija, si ji lahko nekako dolžnik. Pri politikih bi rada s svojim nastopom in opominjanjem zbudila samokritiko, da bi se sami počutili slabo in da bi kaj spremenili. S silo ne dosežeš veliko, potrebna je doslednost, ki rodi rezultat.

A verjetno mora varuh v določenih primerih odločno in jasno povedati, za kaj gre. Mislim, da se da z besedami to lepo povedati. Pri besedah sem dovolj močna.

Gotovo ste prebrali poročilo varuhinje za leto 2011. Kaj je v poročilu najbolj kritično? Na področju družin že sama ugotavljam, da je veliko težav. Lani sem bila ambasadorka aktivnega staranja in ugotovila, da ni vedno pravega spoštovanja do najstarejših. Ko odslužiš svoje, si nekako odpisan, lahko končaš v domu, kjer se lahko počutiš slabo, odrinjeno ali pa moraš priti nazaj v družino zaradi denarja.

Skrito nasilje nad starejšimi in otroki me zelo boli. V zvezi z revščino upam, da bo država ugotovila, da otroci ne smejo biti lačni, to se je že začelo popravljati.

Tu je še stanovanjska problematika, veliko družin je deložiranih, ker so recimo dobili stanovanje, ki ga ne morejo vzdrževati. Naslednja težava so službe, ki ljudem ne nudijo stabilnosti, in neplačevanje prispevkov.

Moti me tudi sovražni govor, hitro smo pripravljeni vsakogar popljuvati. Zelo občutljivo področje je varnost otrok na internetu in anonimnost na internetnih forumih, kjer je veliko žaljivega govora. Posvetila se bom tudi težavam na področju duševnega zdravja in enakopravnosti invalidov.

Katera je bila največja kršitev človekovih pravic v Sloveniji? Kar zadeva ustavno sodišče, so bili to zagotovo izbrisani. Tudi sodni zaostanki so velika težava. To je madež za državo, ki ni ravno prijeten. Tudi na področju delovnopravne zakonodaje je veliko kršitev. Pri kršitvah pravic manjšin je bila izpostavljena romska problematika. Upam, da bo teh kršitev čedalje manj.

Očitali so vam stališče, ki ste ga zagovarjali v primeru Ambrus. Povedala sem, da ljudem ne smemo priznavati samo pravic, ampak morajo imeti tudi dolžnosti. Vsaka manjšina, tudi Romi, morajo spoštovati določene obveznosti, recimo na področju vzgoje in šolanja otrok ter skrbi zanje. Tu so še poroke deklic, mlajših od 14, 15 let, z odraslimi, in rojevanje deklic, ko pravzaprav otroci rojevajo otroke. Romi morajo imeti enake pravice – zagotovljeno šolanje otrok, pravico do svojega jezika ter do doma z elektriko in vodo oziroma da ne živijo v nemogočih razmerah.

Na nekaterih področjih imamo uspehe, Romi se socializirajo in so zelo uspešni, na nekaterih pa je malo preveč kriminala. Kriminal ljudi razburja, ne počutijo se varni, kriminala se ne razišče, ljudje pa niso kaznovani. Na to sem opozarjala v primeru Ambrus.