Politični islam v globalnem svetu

Podobna slika je tudi v Evropi in ZDA, kjer politiki na omenjene dogodke nikakor ne znajo gledati drugače kot skozi optiko islamske revolucije v Iranu, zato tudi ni čudno, da imajo na koncu tako izkrivljene podobe. Težava je v tem, da današnje generacije ne kažejo preveč zanimanja za ideologije svojih staršev. Skratka, prav nobenih znakov ni, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da kdorkoli od vpletenih v islamu vidi politično ideologijo. Ampak strahovi kljub temu ostajajo.

Iranska revolucija pri večini velja za največji uspeh islamizacije politike. Njen uspeh naj bi se kazal v religiozni zasedbi države, v vzpostavitvi politike na religioznih temeljih. Toda kot dokazuje Olivier Roy, eden od največjih strokovnjakov za islam v Evropi, je ravno Iran najlepši dokaz tega, kako je revolucija spodletela že na samem začetku. V bistvu je bila že v sami zasnovi obsojena na neuspeh.

Ne glede na to, kaj pravi uradna ideologija, v Iranu sploh ni šlo za islamsko revolucijo v pravem pomenu besede. V tistem trenutku, ko je bila država zasedena, si je namreč politika povsem podredila religijo. To je mogoče ponazoriti na primeru zelo aktualnih nočnih racij in preiskav stanovanj osumljenih državljanov. Po šeriatskem pravu to nikakor ne gre, kajti ko preiskovalci vdirajo v stanovanja, tam praviloma naletijo na ženske v kočljivih položajih, npr. brez rute ali celo brez vsega, s čimer seveda neposredno grešijo, se pravi, v imenu države kršijo islamske zakone. Ko se je Homeini soočal s tovrstnimi težavami, jih je pragmatično rešil tako, da je zaradi islamske narave republike državne zakone postavil nad verske. Iranski režim torej ni izpolnil svojih obljub po vzpostavitvi islamske države – religijo je zgolj zlorabil za legitimizacijo precej sekularne države, ki jo danes drži skupaj predvsem teror. Povsem nasprotno smer so ubrali talibani v sosednjem Afganistanu. Pri njih je bila država zares podrejena religiji, zaradi česar konec koncev tudi ni mogla trajati. Glavni cilj je bil, da se vsak musliman začne zares obnašati kot pravi musliman. V skladu s tem ljudje niso smeli poslušati glasbe, gledati filmov, se zabavati … Takšna država pa je najboljši recept za katastrofo. (V strogem smislu bi bila religiozna država mogoča zgolj ob predpostavki, da bi v njej živeli svetniki.) Državi namreč ne moreš učinkovito vladati z religioznimi, za to potrebuješ politične inštitucije. Realno gledano je bil talibanski Afganistan država zgolj v teoriji. V pristnost veselja ljudi ob strmoglavljenju režima zato človek težko podvomi. No, ampak kljub vsemu je bil talibanski režim v primerjavi z iranskim v svoji patologiji vsaj dosleden.

Usoda večine islamskih gibanj je taka, da se na začetku borijo za nadnacionalno islamsko skupnost, na koncu pa končajo v islamskem nacionalizmu. To se je zgodilo z Iranom; podobno je s Hamasom, ki se danes bori predvsem za nacionalne interese Palestincev; Hezbolahom, ki je v obrambi libanonske države celo prisiljen sodelovati s kristjani; vse kaže, da se v smer sekularizacije giblje tudi Muslimanska bratovščina. Sodobna islamska gibanja so očitno spoznala, da se področji politike in religije večinoma ne prekrivata, zato so se bolj ali manj sprijaznila s tem, da vera postane zasebna zadeva. V boju za oblast sta edini alternativi za demokracijo državljanska vojna in diktatura.

Težava starejše generacije politikov je očitno v tem, da na svet gledajo skozi optiko preživelih ideologij in ne opazijo, da se je medtem marsikaj spremenilo. Ker Al Kajda pač ni vezana na nek teritorij, ampak predvsem na virtualni prostor interneta, se je proti njej nesmiselno boriti s tanki. Nasploh pa je pametno, da se v boju ne opiraš na predsodke. Znanje je mnogo koristnejše.