Okolje je posel!

Biti v ospredju ni usmeritev, ki bi jo bruseljskim komisarjem in birokratom namenjali v najmočnejših državah članicah Evropske unije. Svojevrsten dokaz sta imenovanji Hermana Van Rompuyja za stalnega predsednika Evropskega sveta in Catherine Ashton za zunanjepolitično predstavnico EU. Politika nižjega profila na najbolj izpostavljenih položajih v po-lizbonski Uniji sta simbolno sporočilo, ki bi ga lahko podpisali tudi v manjših državah. Zlahka bi ga podprli tudi pri nas, čeprav je bila, kot je bilo razbrati iz izjav predstavnikov slovenske vlade, bolj izpostavljena želja po močnejših osebnostih. Rezultat je pričakovan. Povprečje, ki upošteva pomislek velikih, da je konkurence vendarle lahko preveč. S še enim velikim egom brez jasnih pristojnosti bi že tako večkrat zapostavljena stališča manjših še težje našla svojo pot.

Ilustracijo konec koncev ponuja zahteva Poljske, da bi za osrednje položaje v Uniji pripravili nekakšne zaposlitvene razgovore. Na njih bi kandidati predstavili svoje poglede na prihodnost povezave. Smiselna ideja, ki pa je bila s hitenjem k “uspehu” zrelativizirana na bizarno. Čez dve leti in pol, ko se bo Van Rompuy ali izkazal ali pač ne (vsekakor pa bo definiral vlogo stalnega predsednika), bi moral postopek teči drugače. Z razgovorom o kompetencah in vizijah. Zgodba Catherine Ashton je še bolj zabavna. Baronica Pustimo-ji-da-se-dokaže se mora do prihodnjega tedna pripraviti na prevzem položaja ter na izmenjavo stališč z evropskimi poslanci. V zunanji politiki še ni delala. Resno. Kadrovski postopek, kot so si ga tokrat privoščili, je negacija evropskih idej. Odprtost, transparentnost, povezanost. Jok brate, odpade!

Preračunljivo potekajo tudi priprave na potencialno globalni dosežek leta v danski prestolnici. Te v zadnjem času delujejo kot preplet kupčkanja in sumničavega daj-dam pogojevanja. Za zdaj kupčkanjem s sredstvi za pomoč državam v razvoju, tako znotraj EU kot na globalni ravni, še ni videti konca. Kot da razvojna pomoč ne bi delovala dvosmerno, kot da v politiki obstajajo zastonj kosila. Definicija uspeha (tega bodo skorajda zagotovo razglasili) se bo izkristalizirala v naslednjih dneh, ko bo postalo jasno, kako dobrodušni bodo v ameriškem kongresu. Od tega je odvisno, kako močno bo kitajsko, indijsko sodelovanje, od česar pa bo odvisno tudi, kaj bodo storili voditelji Evropske unije. Slednji menda pilijo pogajalsko taktiko za Dansko. A še tako dobro taktiziranje mora imeti pred sabo jasno opredelitev cilja ter verodostojno strategijo. Ni dovolj biti deklarativno vodilni v boju proti klimatskim spremembam. Treba je prevzeti vodilno vlogo, ne v kadrovski zapolnitvi institucij ali pri obljubah, temveč tam, kjer je najtežje. Pri vsebini, dejanjih, ukrepih, razvoju. Stroški (in koristi) smiselnega ukrepanja so pač nižji od gašenja posledic. Okoljska politika je posel. Čas je, da se je tako tudi lotimo in z njo, poleg čistejšega okolja, še kaj iztržimo.