O mrtvih Palestincih

Menda je bil v devetdesetih letih osrednji problem izraelsko-palestinskega spora Jaser Arafat. Terorist, borec za svobodo. Na drugi strani je bil to menda Ariel Šaron. Nobenega od njiju ni več, a miru še kar ni. V soju loči se nepretrgoma postavljajo vedno novi arafati in šaroni. Še včeraj je bil konkurenčni Hamas osrednja figura za šahovsko omejevanje vseobsegajočega Fataha. Danes je za politiko, ki vleče vozle, le še Fatah sprejemljiv. Hamas pač ne. Pri čemer pa nihče ne želi reči, da ima Jimmy Carter prav. Ko pač pravi, da se nekje, nekoč, morda kmalu, ne bi bilo slabo pogovarjati z ljudmi, ki obvladujejo velik del državotvornega ozemlja v palestinski možnosti. To, da je palestinski predsednik Mahmud Abbas minuli teden iz Washingtona odšel dolgega obraza je še en opomnik, da se še tistim, ki si najbolj želijo oditi v slogu, ne zdi več vredno razlagati, da bo po njihovem odhodu vse drugače. Bolje. Kar je po drugi strani sicer paradoks. A tu je očitno iluzija izpuhtela.

Kar bi si na palestinski, torej Fatahovi strani želeli je, da bi jih v ZDA in v Evropi vzeli resno, ko pravijo, da je treba oživljati duha iz Annapolisa. Nedvomno, zadeva se sliši čudno, a v takratnih besedah je bilo slutiti veliko možnosti, čeprav ob jasno izraženih slutnjah, pa vendar. A duh je bolj duhec in očitno je zelo nagnjen k onesveščanju. Predsednik Abbas bolj kot kaj drugega rabi nekoga, ki bo izraelski strani povedal, da onemogočanje Fataha na oblast pripelje Hamas. Vedno znova. Da gre za logično posledico utrujanja ene možnosti naproti drugi, če pač tretjih ne dopuščamo. Če ob tem pomislimo še na povsem humanitarne dejavnosti islamskih gibanj, potem je jasno, da je nekoga, ki prinese kruh težko odgnati od hiše, pa čeprav ima pod suknjo orožje.

Teoretično v politiki (saj veste, polje možnega) lahko postavimo tudi statut kaosa kot realne oblike stanja, ki se krmi s svojim gnevom in strastmi, pri čemer ustvarja nov, s prejšnjim obdobjem povezan spiralni učinek. Le da se v njem vsak eksces krepi in ustvarja novo energijo. Izraelsko-palestinski spor je spor, ki je lahko praktični prikaz nakazanega. Verjamem. Večina ljudi si želi mir. A večina ljudi ni na oblasti. Vsi se zavedajo, da končna rešitev predpostavlja tudi pogovore s Hamasom in morda celo sklenitev povsem enakega sporazuma, kot je kateri od tistih, ki ležijo na mizah že desetletje in več. Le redki se zavedajo, da se je treba s prijatelji pogovarjati. Še toliko bolj s sovražniki. Tudi o mrtvih Palestincih.