O Herojih, birokratih in politikih

Po formalni strani je torej zadeva čista. Obama je napravil tisto, kar se v takih primerih pač naredi. Ampak javnost vseeno ni popolnoma pomirjena. Še več, iz McChrystala nastaja počasi mit, ki bi lahko vrgel temno senco na vso administracijo.

V ameriški kulturi je že od nekdaj prisoten lik heroja, katerega poslanstvo je reševanje sveta pred mračnimi silami zla. Vsakdo denimo pozna Clinta Eastwooda v vlogi umazanega Harryja: pokončnega državljana v službi zakona, ki mesto rešuje pred nevarnimi izmečki. Značilno za vsako tako poslanstvo je, da junaka slej ko prej pripelje v konflikten položaj, v katerem mora za uveljavitev zakona le-tega prekršiti, si tako ali drugače umazati roke. Na eni strani so birokratski postopki, ki urejajo življenje družbe (npr. človekove pravice, protokol, ki strogo predpisuje in omejuje uporabo sile itd.), na drugi strani pa surova realnost ulice, kjer vladajo neki čisto drugi zakoni.

V tej predstavi se je zelo dobro znašel mladi Bush. Njegova priljubljenost in uspeh sta v določenem trenutku slonela prav na tem mitu. Bush je zelo dobro vedel, da je mogoče ob nekaterih mednarodnih konvencijah tudi malce zamižati, jih v korist vse družbe in civilizacije nekako zaobiti. Pri njem ni bilo nikoli dileme, po kom se pravzaprav zgleduje, kajti že njegova hoja je izdajala šerifa, ki je sestopil s konja, da bo uredil zadeve. Skratka, človek je bil pripravljen narediti vse, da le ne bi videti kot birokrat. Ravno v birokrata pa se v ameriških očeh vse bolj spreminja Obama. Tega Američani ne marajo, to raje prepuščajo Evropejcem, torej tistim nevidnim bitjem v bruseljskih pisarnah, ki so svet zreducirali na kvantificirane podatke, iz katerih zdaj ustvarjajo čudežne formule za razrešitev vseh težav sveta. Ja, evropska tehnokracija je postala v svoji absurdnosti že prav legendarna. Velika večina Evropejcev najde zanjo samo besede prezira, kar je po svoje spet precej nevarno.

Naloga dobrega politika je, da se oddalji tako od heroja kot tudi birokrata. Dober politik se ne pusti ujeti niti v golo realnost, kjer na račun posameznega izgublja perspektivo občosti, niti v golo abstrakcijo, kjer anonimna splošnost požre vsako konkretnost. To z drugimi besedami pomeni, da po eni strani ne sme podcenjevati mita, saj se z njim kot družbenim superlativom vsaka družba šele konstituira v svoji družbenosti – mit kaže preseganje vulgarne vsakdanjosti družbe, njen "več"; po drugi strani pa ne sme zamenjevati abstraktnih modelov sveta s svetom samim, se pravi, ne sme pozabiti, da imajo ti modeli zgolj funkcijo komparativa, instrumenta, s katerim se stvari primerjajo in hierarhizirajo. Predvsem pa je pomembno, da se spomni lekcije iz antične Grčije, po kateri se politika ne dogaja v sferi nujnosti, marveč možnosti. Nujnost je v tem kontekstu celo sinonim za despotizem.