Moč videza

Na nek način si državi ne bi mogli biti bolj različni. Kot je dejal ameriški predsednik, se lahko o marsičem ne strinjata, a se vseeno spoštujeta. Ta dva poudarka sta ključna za razumevanje trenutnih interesov javnodiplomatskih nastopov tako ZDA kot Rusije. Po osmih letih rokohitrskega odločanja v Beli hiši si Barack Obama z že n-to evropsko turnejo od konca januarja želi predvsem povrnitve osrednjih dobrin mehkopolitične moči. Spoštovanja. Ugleda. Imidža. In to v tistih delih, kjer te štejejo in kjer jih je moč izkoristiti na tak ali drugačen način za uveljavitev svojih interesov. Z evropskimi državami posebej napornega dela predsednik ZDA nima. Bush je na nek način še posebej izpostavil razliko med trendovsko (izvozno) Ameriko in politično (notranjo) Ameriko. Verige restavracij s hitro prehrano niso trpele, prav tako ne mehurčkasti napitki, kaj šele osrednji izvozni artikel, zabavljaštvo oziroma šovbiznis. Da, tudi to je del mehke moči ZDA; življenjski slog.

Po drugi strani je iskanje spoštovanja v Evropi, ZDA in širše eno ključnih vodil Putinove Rusije. Po koncu hladnovojnega bipolarnega sveta se je rusko iskanje oziroma potrjevanje statusa velesile še posebej okrepilo. Sočasno z obdobjem visokih cen zemeljskega plina, z napovedmi reforme in nadgradnje vojske v moderno ter v političnem smislu z Natovo in širitvijo Evropske unije na zahodne meje Rusije. Krepko prek meja (zgodovinskega, pa tudi sodobnega) ruskega vplivnega območja. Prav ta občutek krčenja strateško-vplivnega prostora za Rusijo je odigral osrednjo vlogo pri okrepitvi obrambno-zunanje politike Kremlja. Barack Obama je Rusiji povedal, da se z njenimi politikami ne strinja, a je obenem dal vedeti, da ga trenutno skupni interesi ter imidž veliko bolj zanimajo, kot tisto, kar bi radi slišali kritiki ruske politike. Globalne gospodarske razmere ter vzpon tretjih ali četrtih velesil v globalni ekonomiji, prav tako pa tudi v obrambni politiki predstavljajo izrazito konkurenco tako ameriškemu kot ruskemu interesu. Ruski in ameriški interes je ohranjati oziroma obnoviti vodilno vlogo v svetu. Kitajska, Brazilija, Indija in še katero od rastočih gospodarstev so v tem pogledu tako priložnost kot nevarnost.

Seveda obstaja tudi vrsta drugih nevarnosti, s katerimi naj bi se soočalo partnerstvo Rusije in ZDA, a zdi se, da je ravno vpliv tisto, kar skušajo tako Obama kot Medvedjev oziroma Putin krepiti in obdržati. Vsaka na svojem koncu. Konec koncev sta ravno ti dve državi tisti, ki obvladujeta približno 95 odstotkov zaloge jedrskega orožja. Potrjevanje statusa velesil v vojaško-obrambnem področju tako ni sporno, čeprav je znano, da je ruska vojaška mašinerija dokaj zastarela, ameriška pa preobremenjena v Iraku in Afganistanu. Barack Obama z Moskvo zapira eno od možnih konkurenčnih točk in se vrača k pospravljanju Bushevega umazanega perila. Putin se očitno strinja. Obama je zaigral na prave note. Občutek pomembnosti, ki ga Rusija želi povrniti vse od zloma Sovjetske zveze.