Med rdečo in zeleno

Tomislav Nikolič in Boris Tadič sta nedvomno spretna politika, ki se zavedata trenutnega položaja Srbije. Čakajoč na podpis stabilizacijsko-pridružitvenega sporazuma z Evropsko unijo se Tadič ni mogel posebej glasno postavljati na evropsko pot, čeprav je pač jasno, kakšne so prednostne naloge njegove stranke. V tej luči je tudi razumljivo, da srbskim volivcem ni mogel in še kar ne more govoriti resnice glede Kosova. Nacionalizem in populizem sta politikantski maniri, ki se primeta med ljudmi, če zanju obstaja podlaga. V tokratni kampanji je bil Nikoličev pristop bolj umirjen kot pred štirimi leti, ko je prav tako dobil prvi krog volitev. Ne glede na to, visoka podpora Nikoliču v prvem krogu kaže na resne razmere v srbski družbi in v politiki. Ta tudi zaradi dokaj omejene podpore javnosti, ki jo nakazuje volilni izid, ne zmore preseči mitov in frustracij iz časa Slobodana Miloševiča. Slogani tokratnih volitev so podobni. Pri volivcih skušajo vzbuditi občutja pomembnosti in svojevrstnosti, poleg tega tako kot v Miloševičevih časih odmeva trdnost odločitve, da Srbija Kosova ne bo nikoli dala.

Čeprav prihodnosti ne pozna nihče, vse kaže na to, da Srbija Kosova ne bo dala, a se bo očitno vzel kar sam. In to zelo kmalu. Če bo obveljala želja kosovskega vodstva, že kmalu po Tadičevi zmagi na drugem krogu volitev. A kaj če zmaga Nikolič? Nekateri analitiki Srbijo v tem primeru vidijo na razpotju med Evropsko unijo in Rusijo, pri čemer naj bi pridobila slednja. A vprašanje je, ali je tovrstno križišče, na katerem naj bi se znašla Srbija zares realno. Ruska provinca? Obkrožena z članicami in kandidatkami za Evropsko unijo je prihodnost Srbije nekaj, kar ostaja v domeni evropske povezave, vsakršna drugačna usmeritev bi bila za Srbijo zgolj korak nazaj. Tam pa je že bila.

Na načelni ravni je izbor med populizmi nacionalista in demokrata dokaj preprost. O Nikoliču je bilo v zadnjih dneh povedano marsikaj. Sam se označuje za demokrata. Konec koncev mu lahko priznamo; če ne bi bil, najbrž ne bi sodeloval na volitvah. Za demokrata ga lahko označijo le njegova dejanja, za katera si marsikdo na Zahodu ne želi, da bi jih lahko v vlogi predsednika države lahko predstavil. Ne glede na to, kdo dobi drugi krog srbskih predsedniških volitev, bodo imeli volivci spet prav. In ne, te volitve ne morejo biti referendum o članstvu v Evropski uniji. Do srbskega članstva v Evropski uniji je še izrazito dolga pot. V državi pa ima izvršilno oblast ministrski kabinet, na čelu katerega je premier Vojislav Koštunica. On in njegova stranka sta tista, ki z nerodnim kobacanjem med populizmi in državniškim pristopom na evropski poti nudita ključ razumevanju zavite poti proti evropskim institucijam.