Matic Munc: Po moje sem bil v prejšnjem življenju delfin

Kot strokovni delavec, eden od redkih primerkov moškega spola v tem poklicu, se je na centru za socialno delo Moste-Polje ukvarjal z mladimi žrtvami najrazličnejših oblik nasilja, zaradi nevestnega dela v službi pa je celo ovadil nekaj svojih sodelavk. Delo na CSD je zamenjal za pomoč zaprtim oziroma priprtim osebam na Povšetovi. Kateri "pacienti" so bolj naporni oziroma kakšna razlika je med obravnavo in pomočjo obsojencem ter delom na CSD? Zelo velikih razlik pravzaprav ni, razen najbolj očitne: zaprte osebe so prikrajšane svobode gibanja, kar jih močno zaznamuje. Srečujem se s podobno problematiko, ki pomeni predvsem grozljivo pomanjkanje pravih informacij za orientacijo v tem času in prostoru Slovenije 21. stoletja, takoj zatem prihajajo osebne stiske in osebnostne težave širokega spektra ter nezanemarljiv odstotek ljudi, ki imajo občutek ali pa to celo potrjujejo dejstva, da so bili žrtev takšne ali drugače institucionalne zlorabe v preteklosti ali sedanjosti. Žanjemo rezultate nestrokovnega in birokratskega dela na raznih ravneh v zadnjih 20 letih, to se pogosto lomi na hrbtih navadnih ljudi. Omenjam še eno pomembno razliko, ki loči stranke/uporabnike psihosocialnih storitev v različnih okoljih, to je njihova motivacija za takšno pomoč. Načeloma so ženske veliko bolj notranje motivirane za osebne spremembe, moški pa zunanje motivirani, torej jih razmere (prisila, ultimat partnerice, grožnja z odpovedjo delovnega razmerja ipd.) silijo, da sprejmejo neko vrsto pomoči. Rezultati svetovanja so v tem drugem primeru seveda slabši in zapor je značilen primer okolja, kjer je zunanje motivacije veliko, notranje pa manj. Kaj vas v življenju osrečuje? Hvala za to vprašanje, ker imam včasih občutek, da kot robot spet in spet odgovarjam na strokovna vprašanja, precej sproščujoče je, če lahko povem kaj bolj osebnega. Najbolj srečni trenutki zame so tisti, ko z ženo Jernejo lenariva, poslušava dobro glasbo, greva na koncert, izlet, na kavo v naše lepe Fužine, ko berem dobro knjigo ... Po srcu sem velik lenuh, česar mi ljudje običajno ne verjamejo, vendar me je, ko se "odklopim", zelo težko premakniti. Povsem posebni občutki močnega zadovoljstva so takrat, kadar ima moja pomoč ljudem v obliki terapije, svetovanja ali mediacije konkreten rezultat, ko lahko opazim, da se je kakšna zadeva začela premikati in se je kakovost bivanja mojih strank zares izboljšala. Takrat vem, da delam pravilno in v korist ljudem in da ni samo moja egocentrična potreba, da "pomagam" ljudem kar tako. Najpomembnejši vir informacij − tisk, TV ali internet? Televizije ne gledam že tri leta, ko sva z ženo to nesrečno škatlo postavila na hodnik najemniškega stanovanja in ni še prišel dan, ko bi to odločitev obžalovala. Televizija je zame medij, ki me najbolj razočara, kadarkoli kje poškilim vanj. Sem precejšnji odvisnik od interneta, na Siolovem forumu sem imel svojčas tretje število objav med vsemi in sem bil kar precej "priklopljen". Za tekoče informacije imam tri portale, ki so redno prižgani in kjer črpam dnevne novice. Vsekakor je kot medij internet pri meni številka ena, potem pa si drugo mesto delita radio in tisk, mogoče ima majhno prednost radio. Radio je tako v službi kot doma pogosto prižgan in trenutno sem oboževalec Vala 202 (znova, po 20 letih) in Radia SI − Slovenija international. Za tisk je poleg brezplačnikov čas ob koncu tedna, ko sobotni Dnevnik zadovolji potrebo po tiskarski barvi na prstih. Po svoje dopolnite stavek: Naj sosedu … ... končno začne delovati center za medosebne odnose in naj spozna, da je strpnost izvor kakovostnega sobivanja človeških bitij. V kakšnem svetu si želite, da bi odraščali vaši otroci? Uh, zdaj pa lahko sprostim domišljijo, ker je tole vprašanje v slogu, "kaj bi bilo, če bi bilo ..." Po svoje v svetu, kot smo ga po legendah živeli ljudje v majhnih skupnostih, v plemenih. Z velikim spoštovanjem do narave, do našega planeta, s kulturo medosebnega vedenja in pogovarjanja ter z močnim čutom za solidarnost in medsebojno pomoč. V bistvu tako, da bi se zvečer zbrali ob ognju, si pripovedovali novice in zgodbe, plesali in uživali v glasbi, dneve pa preživljali ob delu za skupno dobro. Kdor misli, da bi bil to civilizacijski korak nazaj, se po mojem mnenju zelo moti. Ta zamisel vključuje tudi pametno uporabo tehnologije in njeno zanikanje. Lokalno skozi prizmo globalnega, nekaj takšnega, kar pooseblja projekt Playing for change, kjer ulični glasbeniki vsega sveta simultano, s sodobno tehniko, igrajo isto skladbo. Kdor tega ne pozna, naj malo "pogugla", mislim, da bo navdušen. Upam, da bom kdaj doživel, da se bo kritična masa človeške populacije prevesila proti zavedanju lastnega obstoja in svojega vpliva na vse okoli nas. Malo utopična ideja, vendar jo je vredno gojiti. Kaj vas sprošča? V slogu Boruta Veselka − odklop. Tehnika, ki se je še nisem popolnoma naučil, vendar sem dober učenec (upam), da službene zadeve spadajo v službo, zasebne pa domov. Najbolj sproščujoči občutki zame pa so seveda potop v modro morje, zafrkantsko šnorkljanje ob obali ali potop na 20 metrov s steklenico in ležanje na morskem dnu v popolni tišini. Po moje sem bil v kakšnem od prejšnjih življenj delfin, vsaj tako bi mi zelo ustrezalo. Po nekaj neuspešnih poskusih, da bi resno treniral karate, ki so neslavno propadli zaradi kroničnega pomanjkanja časa, mi v tem času veliko pomenijo japonska joga, dihalno-gibalne vaje za osredotočenost uma. Učinki so odlični in za delo, ki ga opravljam, nujna oblika protistresne terapije. Upam, da bo jesen 2010 tudi čas intenzivnega pisanja, vendar tokrat ne več člankov in kolumn, ampak bolj obširnih tekstov, torej knjig. Pisanje je moje sanjsko početje za stare dni in mogoče je dober čas, da znova obudim to dejavnost. Pisanje je zame nočna aktivnost, z dobro glasbo v slušalkah, kozarcem cedevite, škatlo cigaret nekje v bližini in neskončnimi možnostmi. To bo še zanimivo. Na kaj ste najbolj ponosni v življenju? Ponosen sem na svojo ženo Jernejo, ker je strokovnjak svojega področja in me zmore strpno prenašati, na svojo diplomo, sposobnost javnega nastopa (hvala Radiu Študent) in pridobljeno znanje iz raznih virov ter na odločitev, da se v življenju ne bom dal upogniti in voditi drugim. Kateri dogodek iz otroštva vas je zaznamoval? Vsekakor to ni bil en dogodek, ampak več takšnih, ki imajo vsi isto rdečo nit. Dejstvo je, da sem edinec iz značilne disfunkcionalne slovenske družine, kjer sem se večino časa počutil izjemno slabo. Na podlagi teh izkušenj bi lahko postal eden izmed poražencev v življenju tako ali drugače. Bil sem osamljen, večinoma v sebi žaloben otrok ter predvsem zelo nesamozavesten. Prehod iz zame precej naporne osnovne šole − predvsem zaradi hude asocialnosti in močnih občutkov sramu − v gimnazijo pa je bil res trenutek ali dogodek odločitve in spremembe. Spremenil sem pričesko in se ostrigel na Limahla in se zavestno odločil, da se notranje spremenim in v življenju dobesedno obrnem novo stran. Od takrat je šlo veliko na bolje, imel sem nekaj super sošolcev in sošolk za Bežigradom in nevede so veliko pripomogli k moji "socializaciji". Na kaj morajo biti pozorni vaši sogovorniki, katere so vaše slabe lastnosti? Imam precej koleričen značaj in znam močno vzrojiti, kjer zelo spretno uporabljam cinizem in sarkazem. Tako me imajo ljudje za precej pasivno agresivnega človeka, kar je mogoče deloma celo res. Fizično sem se tepel samo dvakrat v mladosti in obakrat zaradi postavljanja pred deklicami. Temu pravim škorpijonski del moje osebnosti, ker je to moj ascendent. Včasih postanem cela devica, kar je moj glavni znak, in maltretiram okolico s čezmerno natančnostjo. Prav tako sebe ne vidim kot izrazito timskega človeka, vsaj izjemno težko delujem v timih, kjer se veliko "naklada" in malo naredi. Imam močno alergijo na človeško neumnost, kar ponavadi tudi pokažem. Občasno buldožersko rinem z glavo skozi zid in pozabim na diplomatske pristope. Tudi marsikaterega sogovornika poskušam povoziti s svojo retoriko, kar prav gotovo ni prijetno. Aha, pa še nekaj − pri domačih opravilih prakticiram vse oblike izogibanja.