Ljubljanski hrup

V dveh minutah, kolikor sem čakal, da slikar pride iz hotela, sem se moral trikrat umakniti minibagerju, ki je, spodobno hrupen, razkopaval ulico. Z Garyjem sva, da bi se izognila gradbišču na Starem trgu, odšla na Galusovo nabrežje, vendar so bili tudi tam vsi lokali ob Ljubljanici oviti v ambientalni ropot, ki je prihajal čez reko z gradbišča na Novem trgu. V lovu na mikrolokacijo za normalno pogovarjanje sva se napotila sva čez Šuštarski most do Dvornega trga. Tam se je zazdelo dovolj mirno, sedla sva in naročila kavo, vključil sem snemalno napravo in postavil prvo vprašanje. Še preden je Gary dokončal odgovor, je okoli naju zaokrožilo smetarsko vozilo, ki je vneto krtačilo asfaltno površino. Na bližnjem improviziranem odru so najstniki začeli vaditi za plesni nastop in da bi generalka uspela, je morala njihova glasba preglasiti vse druge konkretne zvoke. Pri pogovoru nama ni bilo prizaneseno niti z zvoki z bližnjega gradbišča na Kongresnem trgu. Malo mi je bilo neugodno, Gary Bukovnik je namreč ugleden slikar iz San Francisca, ki slika izključno rože oziroma cvetje, ker mu tako narekuje srce. V slikanju cvetja vidi alternativo prevladujočemu sodobnemu slikarstvu, ki črpa poslanstvo v družbeno angažiranemu komentiranju. Žal mi je, sem mu rekel, ker vas bom moral večkrat prositi, da mi ponovite, kar ste povedali, trenutno v Ljubljani pač ni pretiranega miru. "Oh, Ljubljana je čudovita," me je pomiril Gary. "Slovenija je dežela razmišljujočih, ustvarjalnih, iznajdljivih ljudi. Ta majhna dežela je zato, da bi pridobila svojo identiteto, našla zelo poseben glas za izražanje svoje slovenskosti."

Po Garyjevem prepričanju smo drugačni in izvirni, naši načini izražanja vsakdanjega življenja pa so prav posebni. Neumno bi bilo oporekati tako pozitivnemu vtisu občutljivega Američana: če se že ne bi mogel strinjati z njim, bi si moral priznati vsaj to, da mi pri dojemanju Ljubljane pač manjka zdrave distance. Da mogoče premalo potujem po svetu. In da je treba trenutno prebavljati silni ljubljanski hrup zato, ker se županu mudi, da uresniči svojih triindvajset (ali koliko jih je že bilo) predvolilnih obljub. Po mojem se mu ne bi smelo tako zelo muditi. Po eni strani je seznam njegovih domnevnih protikandidatov na jesenskih volitvah banalno neprepričljiv (Meta Vesel Valentinčič, Mojca Kucler Dolinar, Miha Jazbinšek Žiga Turk, Metka Tekavčič), po drugi strani je župan doslej že obilno nadoknadil investitorsko letargijo dveh županskih predhodnic.

Naj ne posluša "spin doktorjev", ki ga bodo spet pošiljali na retorično usposabljanje v London. Naj se raje več druži z otroki, ker takrat postane najbolj človeški. Naj v glavnem pozabi na zemljišča, gradbišča, parkirišča in betonska mravljišča. Glede tega naj obljubi le eno stvar: Poglobil bom železnico in zgradil spodobno glavno postajo. Da se bodo lahko tudi take občutljive duše, kot je Gary Bukovnik, spodobno pripeljale v prestolnico.