Kurenti, potice in kranjske klobase niso dovolj

Kot direktor Grand hotela Union je gostil zanimive in svetovno znane goste. Britansko kraljico Elizabeto II., Billa Clintona, dalajlamo, Umberta Eca, Mikko Makinena, Rogerja Moora … Šestdesetletni Lipovšek je začel kot strojnik, nato diplomiral iz filozofije in sociologije, bil je raziskovalec, nadaljeval pa je kot direktor trženja v takratnih Emona hotelih. Leta 1990 ga je zaneslo v novinarstvo, postal je direktor in glavni urednik Kmečkega glasa, od leta 1991 pa je v Grand hotelu Union.

V drugem delu pogovora z Bogdanom Lipovškom preberite, zakaj etno v turizmu ni dovolj, koliko je država pripravljena prispevati za dober projekt, kdo ne zna unovčiti Hemingwaya na soški fronti in zakaj je kriza priložnost za slovenski turizem. Izvedeli boste še, kaj se zgodi, če direktor prestižnega hotela objame norveško kraljico.

Kako si razlagate 30-letno spanje, kot opisujete razmere v slovenskem turizmu? Kaj je tisto, kar je treba spremeniti, da bi bil turizem uspešnejša panoga? Slovenski turizem mora enkrat preseči raven kurentov, brezjanskih avb, potic in kranjskih klobas. To je simpatično in je lahko dober dodatek, a turistično gospodarstvo je nekaj povsem drugega in ni usmerjeno v to etno zadevo.

Sicer pa se uspešnost turizma meri v finančnih kazalcih in ne v statističnih, kot imamo zdaj, ko uspešnost merijo po številu prihodov ali pa številu nočitev. Medtem bilance turističnih podjetij kažejo porazno stanje. Leta 2007 je slovenski turizem zadnjič posloval z dobičkom. Leta 2008 smo imeli že 17 milijonov neto izgub, lani pa jih je pridelal 94 milijonov.

Čas za ukrepanje države? Povedal vam bom primer. Kar nekaj slovenskih podjetij, tudi mi pri tem sodelujemo, se pripravlja za nastop na turškem trgu, na obisku smo že imeli predstavnike več kot 20 turških agencij. Turški trg je velik, ima ogromen potencial, zdaj se pripravljamo na to, da bomo začeli sklepati predpogodbe s turškimi organizatorji v turizmu.

Na agenciji SPIRIT so projekt podprli z besedami, da je odlična ideja. Ko pa smo vprašali, kako bi država lahko pomagala pri tem projektu v povezavi s promocijo Slovenije, so zagotovili, da bodo prispevali tisoč evrov. To je norčevanje in s takšno mentaliteto, v takšnem okolju ne morete pričakovati velikega prodora v turizmu.

Katera je najmanj izkoriščena turistična znamenitost? Soška fronta. To je verjetno eden od največjih turističnih potencialov, ki je popolnoma neizkoriščen. Tu ni nič izmišljenega, zgodbe so resnične, z njimi lahko fascinirate kogarkoli, če vemo, da je bil na eni strani Ernest Hemingway kot dopisnik, ranjen, v bolnišnici, roman Zbogom, orožje je nastal tu. Na drugi strani je bil v nemški vojski mlad poročnik Erwin Rommel. Torej imate v soški dolini, ki je sama po sebi prelep biser, še nek zgodovinski atribut, ki naredi to dolino še bolj turistično atraktivno.

Slovenija torej ima potencial, vendar ga je treba izkoristiti tako, da se v lov za strankami pošlje profesionalce, ne pa da državni birokrati hodijo na turistična potovanja na turistične borze. Od politike pričakujemo, da vsaj ne ovira razvoja turizma, a so razmere popolnoma drugačne.

V zadnjem času so tri države, Francija, Črna gora in Hrvaška, znižale DDV v turizmu in učinki so neverjetni. Mi smo DDV zvišali za dva odstotka. Kaj se je zgodilo? Pogodbe, ki so bile sklenjene leta 2012 za leto 2013, so od 1. julija obremenjene z višjim davkom, zaradi česar so turistična podjetja izgubila nekaj milijonov evrov. Že sklenjenih pogodb namreč ne moremo popravljati, poleg tega je to zelo cenovno občutljivo vprašanje.

Zanimivo, da se niso odzvali v Gospodarski zbornici Slovenije ali v združenju hotelirjev, odzvali so se le direktorji posameznih podjetij, ki so bili zgroženi, da ni nihče nikogar nič vprašal. Ena od najpomembnejših gospodarskih panog je dobila klofuto vladajoče politike, ne da bi se ta pozanimala o učinkih takšnega ukrepa.

Kaj je narobe s strategijo razvoja turizma? Strategija nima analize realnega stanja. Kako jo lahko napišete, ne da bi analizirali razmere brez olepšav? Šele potem se lahko odločite, kaj bi na posameznih področjih spremenili in kateri koraki so potrebni. Čezmejne povezave niso omenjene niti z enim stavkom, kongresni turizem je omenjen v dveh stavkih. Zelo težko je pohvaliti strategijo, ki govori o željah, da se bomo šli trajnostni turizem. Kako in kaj to pomeni? Da bomo povečali zaposlenost. Kako? Z dvigom DDV gotovo ne.

Resen problem slovenskega turizma je tudi izobraževanje. Resnega teksta o izobraževanju kadrov v strategiji ni, čeprav smo svetovni prvaki v številu šol za turistične poklice. Preveril sem, kdo so profesorji na teh šolah, a ne poznam nikogar, čeprav toliko let delam v slovenskem turizmu. Torej predavajo tisti, ki nimajo pojma, kako se vodi turistično podjetje.

Ali ni kriza priložnost za turizem? Seveda, to je ena od priložnosti, ampak to je kot zakleto – turizem ter gozdarstvo in lesarstvo naj bi bili dve strateško pomembni panogi v Sloveniji, pa obe uničujemo. To je težko razumeti. Tako malo strokovnega vpliva na politično odločanje, kot ga imamo zdaj, ne vem, če smo ga imeli kdajkoli.

Verjetno je v turizmu ključen odnos do gosta, kar lepo ponazarja nekdanji slogan Turizem smo ljudje. Da. Ta slogan je posrečen in odraža bit tega našega dela tudi zdaj, ko turistična podjetja delajo v zelo težkih razmerah. Lahko vam zagotovim, da bo gost mirno spregledal in oprostil kakšno prasko na pohištvu v hotelski sobi, neprofesionalnega, nevljudnega, nonšalantnega odnosa pa ne bo. Kakovost bivanja, dobro počutje delamo ljudje.

V Sloveniji glede tega nismo tako slabi. Gostje so navdušeni nad znanjem angleškega jezika in nad pripravljenostjo pomagati. Naši ljudje po vsej Sloveniji natančno vedo, kaj je prav in kako bi morali delati, žal pa ne delajo vedno tako.

Kaj bi morali narediti sami turistični delavci, verjetno država ni edina, ki lahko kaj stori. Čakati na to, da bo država kaj odrešila, je pogubno. Od države bi pričakovali samo to, da ne ovira. Vsa drugo sloni na turističnih podjetjih in na njihovem povezovanju.

To ni ravno močna točka slovenskega turizma. Ne in to je velika škoda. Pred kratkim je bilo ustanovljeno hotelsko združenje, a jaz še danes ne vem, kaj naj bi pravzaprav bila njegova naloga, recimo pri nastopih na tujih trgih. Naš hotel bo zdaj poskusil nastopiti v Turčiji s povezavo s Primorsko, Bledom in Rogaško. Vsi se veselimo tega projekta, ker vidimo, kakšna priložnost je to. Razveselila nas je tudi država, ki bo k temu prispevala, če bo, tisoč evrov (smeh).

Katera pa je vaša najbolj neprijetna izkušnja dolgoletnega turističnega delavca? To bom prvič povedal za javnost. Bilo je ob obisku norveškega kraljevskega para. Kraljico sem spremljal v dvigalo do njene sobe. Protokol je v takšnih primerih natančno določen. Ker ni poznala hotela, sem moral hoditi pred kraljico, a pred apartmajem bi moral ustaviti, vanj ne bi smel vstopiti. Ko smo izstopili iz dvigala, sem jo moral prehiteti, da bi hodil pred njo, pri tem pa sem jo zadel z nogo in skoraj spotaknil.

Bil sem tako šokiran, da sem naredil naslednjo napako – objel sem jo okrog ramen in se opravičil. Hvala bogu so se Norvežani, Skandinavci, na to nasmejali in je bilo vse v redu. Tega seveda ne bi smel narediti. Tisti dan je bil zame precej pokvarjen, a tudi takšne stvari se zgodijo.