"Ko misliš na nič, misliš na vse"

Katera oseba vas je do zdaj najbolj zaznamovala? Nedvomno moja stvaritelja, mama in oče. Dodatne 'gene' mi je v mladosti dalo kraško okolje, ki se je v marsičem zrcalilo tudi v dojemanju nature in kulture mojega pokojnega moža, Vojteha Ravnikarja. V bistvu sva se z načinom razmišljanja in življenja še najbolj zaznamovala midva oziroma drug drugega dopolnjevala tudi mimo besed. Ne morem reči, da so ljudje, ki sem jih v življenju srečevala – in teh res ni bilo malo – puščali na meni usodna znamenja, saj sem sama sebi močan filter in mnenjski selektor. Najljubši spomin iz časa študija? Hm … seveda je vsak spomin na to obdobje prvenstveno spomin na mladost. Na takratno drznost, kjer ne razmišljaš o tveganjih. Na radovednost, ki je porok za vsako širino. Na brezkompromisno upornost, s katero misliš, da spreminjaš svet. Na svobodo, s katero zajameš vesolje. Na 'bicikel', ki je služil v snegu in soncu. Na 'fičota', ki te je tako rekoč brez denarja pripeljal na različne konce sveta. Na štopanje, komune, makrobiotiko, ukvarjanje z mladostniki v stiski, na spoznavanje umetnosti "in situ", torej bistveno bolj kot na fakulteti, kjer sem študirala. Kako si napolnite baterije po napornem dnevu, tednu, mesecu? Meni se baterije bolj težko izpraznijo. Moje sodelavce na ministrstvu sem na primer po celodnevnem izčrpnem dnevu 'morila' z elektronsko pošto še pozno ponoči in predaha med pisarno in domom tako rekoč ni bilo. Dan z nočjo sem brez večjega polnjenja baterij 'štrikala' tudi še kot urednica in avtorica oddaj na televiziji, ko me je obnavljala le dolga jutranja prha. Če se s stvarmi, ki jih počneš, močno identificiraš, utrujenosti ne zaznavaš. Ali pa si je ne dovoliš. A vendarle: med izklopom sem rada z zemljo – rada jo vonjam, slikam in na njej delam. Slikanje je neverjeten preizkus zmožnosti pretvarjanja realnega sveta v tvojo lastno podobo o njem. Uživam v temi kinodvoran, ko prijateljujem z drugimi svetovi in jih – četudi imaginarnimi – jemljem za svoje. V umetnosti na sploh, ne le filmski, se pretrgajo vzvodi, ki me držijo v realnem, zemeljskem svetu; takrat je boleče lepo … Iz vidika te sproščujoče in katarzične bolečine velja razumeti vlogo umetnosti skozi človeštvo. Preprosto: je dodana vrednost našega bivanja, ki je v resnici zelo pragmatično – kot hrastoveljski življenjski ples. Sicer pa je najbolj instant način odklopa, o katerem me sprašujete, misel na nič. Ko misliš na nič, misliš na vse. Prosti tok misli je kot podtalnica, ki brez tvoje volje najde brezštevilne nove poti in vire. Tak tok se mi vsuje ob vožnji, nabiti z glasbo in mirom. Zelo rada vozim, namreč. Raje dobro jeste ali dobro pijete? Eno gre z drugim. Tudi kuham rada. Televizija, mobilni telefon, internetna povezava – kateri od teh tehnologij bi se najtežje odpovedali? Nobenemu, razen če bi se odpovedala zdajšnjemu načinu življenja. Tovrsten rez pa dvomim, da me čaka. Ste vraževerni? Nisem vraževerna, saj menim, da ima vsak zakaj nek zato. Mi je pa zanimivo razpredati o tem "zato". V likovni umetnosti je teh ozadij, ki dobesedno detektivsko skrivajo vero v "vraga", torej v neko praizvornost stvarstva, ogromno in so žlahten predmet interpretacij. Kot sanje, ki se na prvi pogled kažejo kot banalnost, so pa v resnici naša potlačena danost. Po svoje dopolnite stavek: Naj sosedu ... ... roža cveti. V čem se ljudje najbolj motijo o vas? Med znanci in bližnjimi najbrž ni nikakršnih motenj o tem, kdo in kakšna sem. Sem zelo berljiv spis. Kot o vseh drugih tako tudi o meni imajo ljudje zagotovo tudi drugačno mnenje, izoblikovano na osnovi posredovanje jim podobe. Teh prevajalcev je zagotovo ogromno, saj se naša precej incestna in zaprta družba rada ukvarja sama s seboj. Resda si vsi želimo, da nas drugi vidijo v pravi podobi. Ni pa 'fajn', če pričakujemo, da bi bila naša podoba boljša in lepša, kot dejansko je. Na kateri svoj dosežek v zadnjem letu ste najbolj ponosni? Zadnje leto je bilo zame eno težjih življenjskih obdobij. Soočala sem se s končnostjo in osebno izgubo. Seveda ne govorim o ministrstvu, saj je bilo vse delo na ministrstvu zame – in verjamem, da tudi za kulturo – vredno ponosa oziroma zadovoljstva.