Kje je Obama?

Nočni obisk izraelskega premiera Netanjahuja v Beli hiši ima lahko dvojno sporočilo. Možno, a manj verjetno je, da si je Obama za zaprtimi vrati privoščil nekaj ostrega, a tihega diplomatskega prepričevanja. Bolj verjetno je, da bi vsebina in smer razočarala tiste, ki jih je Obama letos v svojih nagovorih v Turčiji in Egiptu nagovarjal. V tednu, ko smo znova rušili zidove, smo se lahko prepričali, da je pravzaprav zelo priročno, če ima politika kaj za rušiti. Nasprotno jih tam, kjer jih ni, gradijo. Na eni strani Berlin, na drugi strani Zahodni breg, vmes pa cel svet neformalnih zidov. Logika ločitve je težavna, diskriminacijska. Pred dnevi je vplivni časnik Foreign Policy zapisal, da se s pričakovanim odhodom Mahmuda Abasa končuje obdobje zavajanja palestinske in mednarodne javnosti, češ da je možnost dveh držav izvedljiva. Z novimi zidovi, predvsem pa s tistimi, ki z ohranjanjem sporov nastajajo v glavah, je dvomov veliko več kot jasnih, treznih stališč. Alternativa naj bi bila po pisanju omenjenega časnika ena država za oba naroda. Kar bi sicer bilo povsem logično, mar ne. Če pač Izrael ne bi vztrajal pri ohranitvi svojega statusa enonacionalne države. Kar pa je v izrazitem razkoraku s sliko, ki jo ustvarjamo v sodobnih družbah.

Ameriška zunanja ministrica Hillary Clinton je v začetku meseca v Jeruzalemu govorila eno, v Egiptu in Maroku pa drugo različico ameriškega nestrinjanja z gradnjo naselbin. Judovski lobiji v ZDA morajo biti zadovoljni. Če nič drugega, so lahko njihovi donatorji pomirjeni. Njihova moč, ki krepko presega njihovo številčno navzočnost med volivci, a so ravno ti v svoji redni udeležbi najbolj neizprosni, ostaja nedotaknjena. Ne glede na to, kdo sedi v izraelski in kdo v ameriški vladi. Ne glede na zakonitost, pravičnost, pravice. Interesom je pač treba slediti. In ključna interesa ameriškega predsednika sta... zmaga demokratske stranke na kongresnih volitvah in predsednikov drugi mandat. Obama za zdaj še ni spremenil Washingtona. Trenutno kongres žuga Obami, češ, ne zmoreš. Tako je pri financiranju, ali bolje rečeno, nefinanciranju boja proti klimatskim spremembam, tako je pri razpravi o zdravstvenem zavarovanju, tako bo pri razpravi o (ne zgolj ameriški) usmeritvi v Afganistanu. Ki je že nekaj časa tik pred zdajci. Še kar odlašamo?

Pred časom mi je na Cipru nek tamkajšnji akademik dejal, da se mu zdi, kot da sta voditelja razdeljenih ljudstev na otoku pred časom. Pred ljudmi. Da govorita o stvareh, ki so za številne v družbah tabu. O prehajanju meje. O poceni turški kavici na severu. O obedu v restavraciji ameriške verige s hitro prehrano na jugu. O vrnitvi v normalnost. Za kar je potreben političen pogum in predvsem odločenost. Potrebno je dati denar tja, kjer so besede in prazni čeki. Uspeh ni nikoli zagotovljen. Le kje je zdaj gospod Sprememba? Morda še išče kompas?