Izgubljeno s povprečjem

Nemčija in Francija služita kot "dokaz" za to, da je trenutno desna možnost bolj prodorna kot levica in njeni politiki. Ali to drži ali ne, je prepuščeno posamezniku. Bolj skrbi, da že v osnovnem, športnem razumevanju življenja, gospodarstva in politike jasno stoji, da pomanjkanje konkurence ne vpliva blagodejno. Brez konkurenčnega okolja pač ne more biti resne prve lige. Zato je skrajni čas, da se levica pobere in ugotovi, kje dela narobe in zakaj misli, da je lahko alternativa desnici. Tudi desnici konkurenca ne bo škodila. Če se vse skupaj začne in konča pri leporečju in obljubah o socialni varnosti brez pravih, torej utemeljenih argumentov za vzdržnost, potem je morda bolje, da se levica še nekaj časa sooča s samo sabo. Morda pride do spoznanja, da desnica še zdaleč ni ameriška, pri kateri je socialno zamenjano s socialističnim, socialistično pa enačeno z arhaizmom in zlomom Sovjetske zveze. Temveč, da se v krizi morda ljudje brez služb prej zatečejo k tistim, ki jim jih prek besed o rasti obljubljajo, kot k tistim, ki jih tolažijo s socialnimi transferji.

Trenutna gospodarsko-politična struktura v Evropi kot da ne dopušča odmikov od osrednje poti. Na to kaže nuja potrjevanja ene in edine Lizbonske pogodbe. Čeprav je že skorajda neresno, da se v organizaciji, ki združuje pol milijarde ljudi brez kančka sramu odpovedujejo vsakršni razpravi o alternativnih poteh. Zdaj, ko je Lizbonska pogodba skorajda pod streho, se namreč spet odpira polje novih možnosti ukvarjanja s samim sabo.

Bo Blair predsednik po-lizbonske EU? Morda kdo drug? Kdo za njim? Bo Rehn zunanji minister EU? Stalna volilna kampanja se začenja. Pri čemer nobena od teh tem ne prejudicira resne razprave o dejanskih politikah ali pristopih evropske povezave. Kot da je forma že dovolj za razumevanje in vrednotenje vsebine. Videz je vse, je lahko skupna podlaga spinom, ki smo jih tako navajeni, da jih sploh več ne prepoznamo.

Manj govorimo o alternativah v gospodarstvu, bančništvu, zavarovalništvu, manj o zunanjepolitični profiliranosti EU, manj o strukturi gospodarstva, skoraj nič o prerezu evropskega proračuna. Misel, da bo z Lizbonsko pogodbo pod streho kaj drugače, je pač le približek naivnosti. Ne razumite me napak. Evropska unija je domišljena podlaga za krepitev sožitja, sodelovanja, trgovanja med državami in konec koncev tudi sredstvo pacifikacije regij po Evropi. Vsakršen odmik od tega bi bil lahko hudo napačen. Zato je dobro, da se bo EU lahko širila. Dobro, da se “evropski model” razvija.

Slabše pa je, da evropska strankarska pola ne ponujata resnejših vsebinskih alternativ za razvoj. Da je vsaka razprava o zadevah EU obsojena na polarizacijo in na poudarjanje ene, skupne poti; na nekakšno dogmatsko »evrofilijo«, ki ji nasproti stojijo le različni odtenki evroskepticizma. Pri čemer je jasno, da je najboljši dialog kritičen, utemeljen in konstruktiven in da presega strankarsko pripadnost. Za tak dialog je konkurenčnost idej nuja. Brez nje smo obsojeni na povprečje.