Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Torek,
18. 3. 2008,
12.27

Osveženo pred

8 let, 8 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

Natisni članek

Torek, 18. 3. 2008, 12.27

8 let, 8 mesecev

Irak: 5 let slabih spominov

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3
Celotna zgodba o Iraku je preplet laži, sprenevedanj in krutih številk, podkrepljenih z neresnimi idejami o demokraciji na bajonetih. Vprašanje je, ali so se pristojni iz te zgodbe kaj naučili.

Je zgodba, ki govori o tem, da so lahko še tako resne vlade povsem neresne, ko pride do zagovarjanj njihovih resničnih interesov. Govori o tem, kako lahko peščica gorečnežev – ob primerni družbeni klimi, in ta je bila osredotočena na vprašanja krhkosti varnosti - stori veliko več, kot je njihova dejanska moč. Govori o tem, da je laž (jedrsko in druga orožja za množično uničevanje v Iraku, stiki z Al Kajdo) legitimno sredstvo prepričevanja in govori o tem, da je uporaba sile tudi v 21. stoletju na dnevnem redu pod točko razno. Odhod ameriških sil iz Iraka je v zdajšnjih razmerah podoben povabilu v državljansko vojno, ki bo izničila še tisto malo napredka, ki ga je iraška družba storila v zadnjem obdobju. Zagotavljanje varnosti je vselej eno prvih vprašanj, ki si ga bodo postavili tuji vlagatelji. S tega vidika je kurdski sever z lastno vojsko prava oaza miru in napredka, a nedvomno tudi na škodo vlade v Bagdadu. Doseganje varnosti bi sicer morala biti naloga za iraško vlado, policijo, tudi vojsko. A šibkost vlade je zrcalna slika šibkosti policije, prepredene s pripadniki klanskih milic in interesi, ki so komajda dovolj celoviti za eno mestno četrt.

Zaradi vojne v Iraku je moralo svoje domove zapustiti približno 4,5 milijona Iračanov, opozarja Visoki komisariat ZN za begunce. Po podatkih spletne strani iraqbodycount.org je bilo v teh petih letih od napada na Irak ubitih med 82.000 in 89.000 ljudi. Ne glede na to, da -kot poudarjata ameriški predsednik George Bush in njegov morebitni naslednik John McCain- povečanje števila ameriških sil prinaša rezultate, tovrsten pristop ne ponuja nikakršne strategije za napredek Iraka. Pri tem mislim predvsem na zmanjševanje odpora proti ameriški in tudi siceršnji tuji navzočnosti, ki vodi samomorilske napadalce v njihova dejanja. Osrednja komponenta umirjanja mora biti gospodarska nadgradnja ter izgradnja infrastrukture ter političnega življenja, v katerem ne bo izključevanja in kjer bo nafta tekla za vse enako zeleno. Res je, bratstvo in enotnost sta nedvomno preživeta pojma, ki vodita v vse prej kot v blaginjo. A temeljni konsenz za Irak pač mora biti dosežen, namreč naj se ohrani v tej obliki kot je, v obliki večetnične države. Vsakršno drobljenje iraškega ozemlja na več delov je povabilo v regijske vojne.

Torej, imamo dve povabili in nobeno od njiju ne prinaša nič dobrega. Tretja pot. Sliši se tako prežvečeno. James Fallows je pred napadom na Irak govoril o 51. zvezni državi, kar se glede na stroške in na ameriško vse-navzočnost v državi v dobršni meri potrjuje. To je v teh razmerah najbrž tudi edina smiselna pot, ki ne prinaša vnovičnega širšega spopadanja in ob morebitnem napredku na drugih področjih ponuja umiritev, tudi protiokupacijskih strasti, čeprav jih seveda ne odstranjuje. Pet let slabih spominov pa naj bo v poduk naslednjemu na krmilu Bele hiše ali kjerkoli drugje, naj ne gre v »pravično« vojno brez priprave na pokonfliktno upravljanje. A sporočilo je povsem drugačno. Moralo bi biti: naj pač ne gre v vojno.

Ne spreglejte