Igor Lukšič, tisti radikalec, ki ne bo šel radikalno v levo

Igor Lukšič je bil poraženec na kongresu SD leta 2009. Borut Pahor ga ni podprl za podpredsednika stranke, čeprav ga je pred tem vzel v vlado kot šolskega ministra. Kako značilno zanj. Stranka na oblasti je želela Lukšiča čim manjkrat videti v vili Moskovič, kjer je sedež SD, čeprav je bil eden od ključnih igralcev dolgega pohoda na oblast. Ta se je začel leta 1997 z izvolitvijo Pahorja za predsednika tedanje Združene liste socialnih demokratov (ZLSD), ki je na levici v senci LDS igrala drugo violino.

Mehčal komunistično podobo in skrbel za modno revijo Medtem ko je Borut Pahor po izvolitvi na čelo stranke skrbel za mehčanje javne podobe naslednice zveze komunistov, je Lukšič kot ideolog ZLSD skrbel za "globlji pomen modne revije", kot se je izrazil na sobotnem kongresu v Kočevju. Morda je tudi zato pridobival predvsem Pahor, ki se je leta 2000 z izvolitvijo za predsednika državnega zbora začel dvigovati na javnomnenjski vrh, manj pa njegova stranka, ki se je še vedno vrtela okrog "rabatnih" desetih odstotkov.

Dr. politologije diagnosticiral priložnost Lukšič je stopil nekoliko v ozadje in se na kongresu leta 2005 vrnil na "prvo bojno črto" kot podpredsednik stranke, preimenovane v SD. Doktor političnih ved in nekdanji dekan FDV je začutil, da je zaton LDS in vladavina desnice priložnost za Socialne demokrate. Z roko v roki z mlado gardo v stranki, ki ga je čez štiri leta izrinila z vrha SD, je tlakoval pohod na oblast.

Rekel bobu bob in premagal solista Kljub ostremu jeziku in stališčem je 50-letni Lukšič pragmatičen politik. Ob Borutu Pahorju drugačen tudi ni mogel biti. Njuno sobivanje je polno vzponov in padcev. Če smo bili v zadnjih mesecih priča padcu, ker se je Lukšič dokončno odpovedal skrbi za globlji pomen modne revije in Pahorja napadal z vsemi topovi, bomo morda znova priča vzponu.

Lukšič je bil v predkongresni kampanji tudi glas tistih v stranki, ki jim je bilo dovolj tega, da je Pahor s solistično in mestoma izsiljevalsko politiko SD na koncu vedno prepričal o svojem prav. Lukšič je ob mlačnem Patricku Vlačiču rekel bobu bob in zmagal, a zdaj je možno, da ostrih besed proti Pahorju, ki kandidira za predsednika republike, ne bo več.

Ponosen na Tita in Kardelja To je nakazal tudi v zahvali Pahorju v zmagovalnem govoru. Usoda SD, ki je po hudem porazu na predčasnih volitvah znova na "rabatnih" desetih odstotkih, bo odvisna predvsem od tega, kako spretno bo Lukšič krmaril med pragmatizmom ter ostro protivladno in levičarsko retoriko. Z Igorjem Lukšičem je SD dobila predsednika, ki brez težav izjavi, da mora biti stranka ponosna na Tita in Kardelja. In predsednika, ki je Borutu Pahorju svetoval v času, ko se je stranka pomikala proti sredini in ki je sedel v njegovi vladi kljub porazu na kongresu.

Radikalnost je odlika Socialni demokrati imajo predsednika, ki ima v svojem fakultetnem kabinetu portrete Mahatme Gandija, J. F. Kennedyja, Che Guevare in Martina Luthra Kinga. Predsednika, za katerega je radikalnost odlika, kot je za Planet Siol.net povedal takoj po izvolitvi. A tudi predsednika, ki ne bo šel radikalno v levo.

Brez odprave rabata ne bo dolgo prvi Lukšič verjetno ne bo dolgo predsednik, če stranke ne bo dvignil z "rabatnih" desetih odstotkov. To bo precej odvisno tudi od tega, kako močna bo Pozitivna Slovenija, do katere bo Lukšič morda nekoliko bolj partnerski od Pahorja, nikakor pa ne manj tekmovalen. Janez Janša pa ni dobil samo tekmeca, ampak ostrega nasprotnika, ki ne bo varčeval z napadi na vlado.

Mlajša generacija v stranki, ki jo je Lukšič leta 2009 označil kot tisto, ki je lačna uspeha, bo morda spet tista, ki bo odločilno vplivala to, kako bo stranka pod Lukšičevim vodstvom krmarila po političnih čereh. In kako dolgo bodo imeli Socialni demokrati na čelu radikalca, ki ne bo šel radikalno v levo.