Idealizem v mednarodnih odnosih

Trenutne gospodarske razmere v Evropi in v svetu so dokaj mračne. Prav takšne so tudi napovedi za bližnjo prihodnost. Recesija je v zadnjih dneh postala izgovorljiva beseda. Priznanje realnosti pa je bistveno za nove možnosti. Nedavni sestanek G20 v Washingtonu je že sam po sebi bil pomemben dogodek, saj implicira, da je globalizacija dejansko pojav, ki zajema vse celine sveta. Finančna in gospodarska kriza pa dogodka, ki presegata zgolj gospodarstva, kjer strmoglavljajo delniški tečaji na borzah. Vrh v Washingtonu daje sporočilo, da je skupek držav, ki tvorijo najrazvitejša gospodarstva sveta v globaliziranem boju za stabilnost brez pomoči rastočih gospodarstev obsojen na neuspeh. Konec koncev je masovna proizvodnja cenenega blaga s Kitajske, njeno vse bolj energetsko požrešno gospodarstvo ter možnosti outsourcinga številnih storitvenih dejavnosti v Indijo in Kitajsko v zadnjih letih precej spremenilo gospodarske sektorje razvitih držav.

Tovrstna soočenja z realnostjo, ki jo predstavljata predvsem vzpona Kitajske in Indije bodo ključna tudi na drugih področjih. Denimo pri okoljskih politikah, podnebnih spremembah. Konec koncev bo premik nujen tudi pri varnostnih vidikih zunanje politike, ki v Kitajski še kar vidijo predvsem nevarnost. Delno zaradi njene velikosti, delno zaradi njenega komunizma. Ne glede na to, da se ravno mešanica socialnih ali socialističnih gospodarskih prijemov pojavlja kot možna korekturna čarobna paličica trpečega kapitalizma.

Svetovni voditelji so sicer iz ZDA odšli z dokaj mlačnimi odločitvami, tudi nekaj manj kot petmesečni rok za konkretizacijo izgovorjenega prinaša obilico nezaupanja, predvsem pa nejasnosti, ali bo vse skupaj sploh kaj rodilo. Padci tečajev in japonsko priznavanje recesije sta bili bržčas pričakovani posledici. Odločnost, ki jo za borze, zavarovalnice in razne naložbe izkazujejo voditelji držav, je sicer dobrodošla, saj se s tem zavzemajo tudi za realni sektor, torej za povsem navadnega delavca. Pri čemer je osrednji vzgib za odločnost lahko tudi drug, saj so količinsko najbolj na udaru tisti, ki imajo veliko. Tovrstno odločnost in željo po preseganju meja, ideologij bi državniki lahko pokazali tudi pri drugih področjih, ki veliko manj tarejo bogate družbe. Če je vse skupaj zreducirano na to, da je potrebno najti nove mehanizme za finančne trge ali globalno gospodarstvo ali zgolj na najmanjši imenovalec, da je protekcionizem beseda, ki je v tem mehanizmu ne sme biti, potem bo ta vrh bržčas sam sebi namen. Če pa bi nauke o odgovornosti iz globaliziranega gospodarstva prenesli na prej omenjene zunanjo politiko, klimatsko politiko ter v ustvarjanje relevantnega mednarodnega mehanizma (kar je nedvomno lahko tudi OZN, a naj se v tej smeri torej preobrazi), potem bo vrh v Washingtonu lahko zelo posrečen. Recesija pa dejansko obdobje novega začetka.